V zadnjih dneh se je v Socialistični stranki, ki ima v Franciji v svojih rokah skoraj vse veje oblasti, vnel hud spopad med levim in desnim krilom glede politike do nemške konservativno-liberalne vlade. K temu je veliko prispevala deklaracija, ki jo je prejšnji teden za junijsko konferenco stranke o Evropi napisala posebna strankina komisija. V njej so se avtorji zavzeli za »demokratično zoperstavljanje« nemški vladi in njenemu zagovarjanju varčevanja.
V prvi verziji deklaracija govori o »egoistični nepopustljivosti« Angele Merkel, ki »misli samo na nemške varčevalce in na naslednje volitve«. Avtorji se sprašujejo, kako huda mora še biti evropska dolžniška kriza, da bo Merklova »končno začela razmišljati« o tem, da bi bilo dobro del dolgov držav z juga, ki so v velikih težavah, spremeniti v skupni evropski dolg. »Prijateljstvo med Francijo in Nemčijo ne pomeni prijateljstva med Francijo in kanclerkino evropsko politiko,« so še zapisali. V drugi, končni verziji so to besedilo popravili, tako da Merklove niso več omenjali.
Prijateljska napetost
Deklaracija, ki je očitno v obeh verzijah delo levega krila stranke, pa ostaja »obtožnica proti evropski desnici«, kot se je izrazil eden od njenih avtorjev. Med drugim v njej ostaja zahteva, da Evropska centralna banka lahko neposredno posoja državam EU. Deklaracijo je podprl tudi predsednik skupščine Claude Bartolone, ki je v petek v pogovoru za dnevnik Le Monde Hollanda pozval h »konfrontaciji z Nemčijo«. Na desnem krilu stranke se je temu zaostrovanju odnosov z nemško vlado med prvimi uprl premier Jean-Marc Ayrault, sicer nekdanji profesor nemščine. Na Twitterju je v francoščini in nemščini opozoril: »Brez intenzivnega in iskrenega dialoga z Nemčijo ne bomo mogli rešiti evropskih problemov.« Podprli pa so ga tudi trije pomembni ministri, finančni, notranji in minister za delo. Notranji minister Manuel Valls je Bartolona obtožil, da je »neodgovoren, demagoški in škodljiv«. Finančni minister Pierre Moscovici pa je v Le Mondu Bartolonove ideje označil za »neprimerne« in zanikal, da bi bila Nemčija kriva za francoske gospodarske težave.
Za zdaj ni povsem jasno, kako se bo na hud spor v stranki odzval predsednik države François Hollande, ki je konec marca po televiziji govoril o »prijateljski napetosti« z Nemčijo. Kakršna koli že bo deklaracija na strankini konferenci junija, bo Hollandova vlada verjetno tako kot doslej še naprej precej popuščala Berlinu, saj si precej zadolžena Francija tudi tako lahko zagotavlja izjemno nizke obrestne mere. Hollande se bo že 23. maja srečal z Merklovo in najbrž bo pred junijskim vrhom EU poskušal umiriti žogico.
Zdi pa se, da med Francozi čedalje bolj nepriljubljeni Hollande predvsem zaradi številnih neuspehov v gospodarski politiki nima več avtoritete v svoji stranki, ki je že nekaj časa povsem razklana predvsem glede vprašanja, ali je zmanjševanje proračunskega primanjkljaja prednostna naloga. Slednje pa je zelo tesno povezano z vprašanjem o odnosu do nemške vlade. Oster napad levih francoskih socialistov na nemško zagovarjanje varčevanja in zniževanja primanjkljaja pa je nekaj posebnega predvsem zato, ker Francija trenutno ni v položaju Grčije ali Cipra in ne vodi hude varčevalne politike, zaradi katere bi Francozom nenadoma močno padel življenjski standard. Res pa je, da Francija že vrsto let gospodarsko stagnira in da tudi v prihodnosti nič ne kaže na to, da bi se zviševanje brezposelnosti ustavilo. mš