Časnik US Today se je lotil svojevrstne analize, se prebil skozi več kot 1100 javno razkritih telefonskih pogovorov Baracka Obame od prihoda v Belo hišo januarja 2009 in ugotovil, da jih je do zdaj ameriški predsednik le novembra 2012 opravil več kot ta mesec. Telefonske zahvale za čestitke ob ponovni izvolitvi so pri ameriškem časniku nemudoma pometali v koš in takoj dobili jasen vzorec, da je javno objavljen telefonski promet najtesneje povezan s kriznimi razmerami v svetu. 28 julijskih pogovorov do minulega ponedeljka je preseglo dosedanji mesečni rekord iz letošnjega marca, ko je kriza okoli ruske aneksije Krima Obamo 25-krat povezala z različnimi svetovnimi voditelji. Najdaljši, kar 90 minut trajajoči pogovor naj bi imel tedaj prav z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, med katerim sta po navedbah neimenovanih virov iz Bele hiše brezplodno razpravljala o položaju rusko govorečega prebivalstva v Ukrajini. Putin naj bi ves čas ameriškega predsednika brez kakršnega koli dokaza prepričeval, da jih nova ukrajinska oblast neusmiljeno preganja, Obama pa mu nikakor ni uspel dopovedati, da to ne drži.
Bela hiša ne objavlja podatkov o predsednikovih telefonskih pogovorih, njena sporočila za javnost in druge vesti pa dajejo določen vpogled v to, kdaj uporablja telefon. V pogovorih z britanskim in italijanskim premierjem Davidom Cameronom in Matteom Renzijem ter francoskim predsednikom Hollandom in nemško kanclerko Merklovo je ta ponedeljek presegel petsto klicev svetovnih voditeljev v svojem mandatu, a se hkrati dal v zobe političnim kritikom, ki mu očitajo, da zna obrniti telefonsko številčnico le takrat, ko je to v njegovem interesu, skoraj nikoli pa, da bi prisluhnil težavam drugih šefov držav ali vlad. Te naj bi praviloma preusmerjal na podpredsednika Joa Bidna, kar kaže tudi »seznam« pogovorov z iraškim premierjem Nurijem Al Malikijem. Z njim se je Obama po znanih podatkih v petih letih in pol svojega predsedovanja po telefonu slišal le štirikrat, Biden pa z njim in drugimi vidnimi iraškimi predstavniki kar 64-krat, medtem ko je bil bivši ameriški predsednik George Bush z Malikijem tako rekoč v vsakotedenski videotelefonski navezi.
Zanemarjeni azijski zavezniki
Politolog Peter Feaver, profesor na Duke University in svetovalec nacionalnega varnostnega sveta za časa Busha mlajšega, ocenjuje, da je Obama zanemaril nekatere ključne strateške povezave in jih prepustil podpredsedniku in zunanjemu ministrstvu. To naj bi dokazovali tudi njegovi redki klici azijskim zaveznikom, saj je v času svojega predsedovanja japonskega premierja poklical le štirinajstkrat, južnokorejskega predsednika in za njim predsednico pa dvanajstkrat. S Cameronom sta se telefonsko usklajevala kar 43-krat, z Merklovo razčiščevala tudi prisluškovalne afere v 34 zabeleženih pogovorih, s Hollandom pa mnenja izmenjala 31-krat. Poleg omenjenega dolgega pregovarjanja s Putinom je bila nekdanja rdeča linija z Moskvo očitno brez večjega medsebojnega razumevanja odprta vsaj še 21-krat.
Zgodovinar Bulent Aliriza z washingtonskega centra za strateške in mednarodne študije trdi, da nima nič proti izumitelju telefona Bellu, prepričan pa je, da je povzročil veliko težav. Še posebej v mednarodni diplomaciji, kjer voditelji različnih držav prepogosto precenjujejo doseg telefonskih pogovorov, ker so mednarodni odnosi stvar dejanj in ne izrečenega v kratkem pogovoru na daljavo. Da ima prav, priča nedavno razkrit zaplet med turškim premierjem Tayyipom Erdoganom in Obamo. Letos sta se slišala le enkrat, in sicer februarja, ter se sprla glede Sirije. »Prej sem ga (Obamo) klical neposredno, a če ne morem pričakovati konkretnih rezultatov glede Sirije, naj se naprej pogovarjata zunanja ministra,« je Erdogan telefonsko diplomacijo z Washingtonom pojasnil domačim medijem.