Istituto per le Opere di Religione (IOR) je zasebna banka v lasti Svetega sedeža, svoj sedež ima v Nikolajevem stolpu v neposredni bližini apostolske palače. Že v preteklosti so ustanovo zaradi pomanjkljive transparentnosti in številnih anonimnih bančnih računov povezovali s pranjem denarja za mafijo in davčnimi utajami.
Aprila letos je papež Frančišek poudaril, kako pomembna je vloga vatikanske banke za blaginjo cerkve. A kljub temu se je novi papež odločil, da bo temeljito pregledal finance Svetega sedeža in izpeljal nekatere reforme. Pri pregledih so reformisti odkrili marsikaj presenetljivega. Tako je včeraj prišlo na dan, da je vatikanska banka kazensko ovadila dva nekdanja menedžerja banke in njunega odvetnika zaradi suma, da naj bi pri prodaji nepremičnin oškodovali Sveti sedež in denar pospravili v lastne žepe.
Preiskujejo tako nekdanjega predsednika banke Angela Caloio kot tudi nekdanjega generalnega direktorja Lelia Scalettija. Posebno prvi je pomembna osebnost v italijanskem finančnem svetu, profesor ekonomije je omenjeno bančno ustanovo vodil kar dve desetletji, od leta 1989 do 2009. Konec osemdesetih let je kot naslednik kardinala Paula Marcinkusa stopil na čelo vatikanske banke. Caloia velja za zavzetega katolika, na milanski katoliški univerzi vodi skupino, ki se zavzema za etiko v finančnem svetu.
Postopki proti nekdanjim vodilnim so del reform
Oba nekdanja najvišja menedžerja v banki sumijo, da sta med letoma 2001 in 2008 po zelo nizki ceni prodala 29 nepremičnin v lasti vatikanske banke dvomljivim družbam, ki so imele pogosto sedež v davčnih oazah. Pri tem za banko škodljivem poslu naj bi oba menedžerja dobila bogate provizije, v Vatikanu se špekulira, da naj bi skupaj z osumljenim odvetnikom z nečednimi posli zaslužili približno 60 milijonov evrov. Samo na bančnih računih Caloie in Scalettija pri vatikanski banki so našli 16 milijonov evrov, konec oktobra so jima vatikanske oblasti ta denar tudi zaplenile.
V sporočilu za javnost je vatikanska banka potrdila, da je sporno početje obeh menedžerjev znano že od preverjanja bančnih računov leta 2013, primer pa zdaj obravnava Gian Piero Milano, ki ima v Vatikanu vlogo državnega tožilca. Jean-Baptiste de Franssu, sedanji predsednik banke, ki je nasledil nemškega plemiča Ernsta von Freyberga, ta je februarja 2013 začel proces reform, je ob zadnjih potezah Svetega sedeža izrazil zadovoljstvo, da institucije Vatikana delujejo zelo odločno.
Pravni postopki proti nekdanjemu vodstvu vatikanske banke so del velike prevetritve in temeljitih reform finančnih temeljev Svetega sedeža, ki šele s sedanjim papežem zlagoma poskušajo vnesti nekaj več transparentnosti v desetletne prepletenosti vatikanskih gospodarskih in finančnih družb. Pomemben del reforme je tudi vatikanska banka, v kateri so v zadnjih dveh letih postavili moderno vodstveno strukturo. Pregledali so mnoge bančne račune in pred vrata postavili stranke dvomljivega slovesa.
Stotine milijonov zunaj bilance
Vatikanska banka naj bi v prihodnje spet postala to, čemur je bila prvotno namenjena, namreč denarna ustanova redov katoliške cerkve. Cilj reform je izpolniti mednarodne standarde v boju proti pranju denarja, nadzorniki Moneyvala, telesa Sveta Evrope proti pranju denarja, so bili pri vatikanskih bančnikih že večkrat.
Pregled financ pa očitno ne le razkriva neprijetna dejstva, temveč tudi prinaša prijetna sporočila. Tako so nadzorniki prejšnji teden ugotovili, da na doslej neznanih računih Vatikana, ki niso zajeti v bilanci, leži stotine milijonov evrov. Predsedujoči vatikanskemu finančnemu uradu George Pell je v časopisu Catholic Herald zapisal, kako pomembno je poudariti, da Vatikan ni na robu finančnega propada, temveč je stanje veliko boljše, kot so pričakovali. Predvsem zaradi omenjenih milijonov na računih, ki jih v bilanci ni.
Avstralski kardinal, ki so ga februarja letos pooblastili, naj preveri, kako v resnici denarno gospodari Sveti sedež, pa je poleg veselega sporočila prinesel tudi bolj bridko, da namreč v cerkvenih ustanovah ignorirajo načelo sodobnega računovodstva in da svoje težave, v katere so zabredli zaradi nebuloznih struktur in praks, najraje rešujejo interno. Preprosto povedano to pomeni, da jih pometejo pod preprogo, da nihče ne bi odkril njihovih napak.
