Intervencijo Nouhoum pozdravlja in poudarja, da tudi javno mnenje v Maliju kaže, da so prihoda Francozov veseli. »Dejansko je pomoč več kot dobrodošla. Glede na sedanje razmere lahko vidimo, da če ne bi prišlo do francoske intervencije, bi bil Bamako zdaj res zavzet,« je povedal.
Kot je danes sporočil francoski obrambni minister Jean-Yves Le Drian, je v boju z islamisti v Maliju Francija dodatno povečala število svojih vojakov. Tako jih je na malijskih tleh trenutno 2000, skupaj z vojaki, ki se nahajajo v sosednjih državah Malija, pa jih je 2900. Izključena ni niti možnost napotitve dodatnih 2500 vojakov v Mali, je še dodal.
Nouhuma ta poteza ne preseneča, meni tudi, da se bo število francoskih enot v Maliju v prihodnosti še povečalo. »Francozi hočejo ukrepati temeljito, verjetno si ne bodo dovolili neuspeha, ki jih je bilo v zadnjem času že dovolj,« je dejal in pri tem kot primer postavil Somalijo in Afganistan. »Na podlagi teh izkušenj Francija ne bo dovolila neuspeha,« je prepričan. Kot težavo je izpostavil velike razdalje v Maliju in razpršenost mest.
Bolje zdaj kot nikoli
Bolje, da je prišlo do intervencije zdaj kot nikoli, razmišlja Nouhoum. Spominja, da je bila možnost ukrepanja že pred enim letom, ko se je vse skupaj začelo.
»Lahko bi ukrepali takoj, torej pred enim letom, ko je bila malijska vojska v razsulu. Takrat ni bilo nikogar, ki bi lahko sploh prišel na pomoč. Pred osmimi meseci pa se je zgodil državni udar, in potem sploh ni bilo jasno, kdo je vodja države. Ni bilo predsednika, človeka, ki bi dal zadnjo besedo. Dejansko je bilo vse skupaj izgubljeno, ničesar ni bilo. V teh razmerah pa tudi Francija ni mogla intervenirati. Ni imela nobene pravne podlage za to,« je razložil Nouhoum.
»V tem letu dni od pričetkov nemirov so islamisti dobili tudi notranjo podporo,« dodaja Nouhoum. Prepričan je, da »če bi jim uspelo priti v dvomilijonski Bamako, bi lahko na svojo stran pridobiti od 200 tisoč do pol milijona ljudi in po zaslugi razkroja malijske vojske bi lahko zdaj oni vladali«.
Sosede ne pomagajo
Težava pa je v tem, da Mavretanija ne sodeluje. »Meja s to državo je prosta. Sile, ki se umaknejo v Mavretanijo, lahko potem napadajo iz Senegala. Potrebnih bo veliko sil v vseh smereh. Tudi meja z Alžirijo je problematična,« opozarja.
Poudaril je, da bo morala francoska vojska tudi usposobiti malijske sile, kar bi lahko trajalo kar nekaj časa. »Nadzor nad tako velikim ozemljem je problematičen. Ne vem, kako bi lahko Mali zavaroval te meje, glede na to, da sosede ne sodelujejo. Alžirija ima na primer interes, da bi njena meja segala do reke Niger. Zdajle raje ne bom govoril o takšnih skrivnih interesih, jih pa je veliko. Zato bodo zdaj mnogi dvignili roke in čakali,« je povedal.
Ko bo konec vojne, se bo po Nouhoumovih besedah treba pogovarjati in postaviti kriterije za sobivanje v tem prostoru. »Verjamem v možnost enotnosti Afrike, toda Afriška unija se mora okrepiti, vzpostaviti neko vojsko, s katero se lahko postavijo proti upornikom. Malijska vojna bo precedens in mejnik tudi v odnosih med afriškimi državami,« napoveduje Nouhoum.
