Ko je Cameron oktobra 2011 precej odločno zavrnil zahteve evroskeptičnih politikov o razpisu referenduma, na katerem naj bi se Otočani odločili ali želijo ostati v EU ali jo zapustiti, je dejal, da bi obet takšnega referenduma ustvaril negotovost, ki bi škodila britanskim narodnim interesom.
Kaj se je tako zelo spremenilo od takrat do danes, da se je Cameron premislil in obljubil prav takšen referendum? Zanj se ni odločil zaradi narodnih interesov in nobenega izmed drugih razlogov, ki jih je navajal v današnjem govoru. Vsi so metanje peska v oči Britancem. Za to zelo hazardersko politično potezo se je odločil zaradi egoističnih strankarskih interesov. Zato njegove upravičene kritike EU izgubijo ves čar. Spremembi, ki sta mu ta govor in referendum, sta bili vse večja moč desničarskega evroskeptičnega krila v njegovi konservativni stranki, in vse večja priljubljenost evrofobične stranke UKIP, ki zahteva izstop Britanije iz EU in je konservativcem pobrala že veliko volilcev. Cameron ne misli, kot je dejal, na »britansko evropsko usodo«, o kateri naj bi dokončno odločil ta referendum, ampak na volitve 2015. Upa seveda, da bo s tem referendumom tako zelo osrečil volilce, da bodo pozabili na vse drugo in da jih bo tako veliko volilo konservativce, da bodo konservativci dobili večino in vladali sami, ne pa v koaliciji.
Referendum bo razpisal, če bo ostal premier tudi po volitvah maja 2015. In če potem partneric v EU ne bo mogel prepričati, da bi pristale na drugačno, ohlapnejše britansko članstvo, o katerem je bil zelo »ohlapen« To je hazarderska poteza zato, ker se utegnejo tudi laburisti, ki pravijo, da zdaj ni pravi čas za vnašanje negotovosti v odnose Britanije in EU, in morda tudi liberalni demokrati, ki so zdaj izrecno proti referendumu, oportunistično izreči za referendum.
V vsakem primeru je to velik, verjetno zgodovinski trenutek britanskega članstva v EU, o katerem so se na referendumu izrekali samo enkrat, leta 1975, dve leti po tistem, ko so se pridružili njeni tedanji predhodnici (EGS). Cameronov govor bo referendum postavil v središče britanske političnih razprav, pa tudi v središče britanskih odnosov s partnericami v EU, od kjer je najboljši komentar napovedi referenduma verjetno tisti, da bi Britanci v ragbijskem moštvu radi igrali nogomet. Zelo malo verjetno je, da bi kakšna članica posnemala Britanijo.
Cameron je namignil, da se je za referendum odločil zato, ker Britanci nikoli prej niso bili tako razočarani nad EU. To se ne ujema z najnovejšo raziskavo javnega mnenja, v kateri se je 40 odstotkov vprašanih izreklo za to, da Britanija ostane v EU, 32 odstotkov pa za to, da jo zapusti. Preden je Cameron konec leta 2012 ta govor obesil na velik zvon in se je začelo veliko resneje govoriti o možnosti, da Britanija zapusti EU, jih je bilo za izstop 51 odstotkov, za to, da ostanejo pa 30 odstotkov. Referendumsko vprašanje bo morda enostavno. Odločitev veliko težja. Cameron, ki se je izmaknil odgovoru na vprašanje, kako bo sam glasoval, če bo po volitvah 2015 ostal premier, je danes ugotovil, da v primeru izstopa iz EU, ta Britancem ne bi dali povratne vozovnice.
