A nikakor po lastni volji, je poudarila v pogovoru za STA, ki je potekal konec minulega tedna ob robu zadnjega plenarnega zasedanja Evropskega parlamenta pred majskimi evropskimi volitvami.
Kot je povedala vidno užaljena, je na kandidatni listi največje luksemburške Krščansko-socialne stranke (CSV), sicer članice Evropske ljudske stranke, ni le zato, ker je tako hotela sedanja evropska komisarka Viviane Reding - zanjo bi bila namreč prehuda konkurenca.
Redingova ocenila, da je Lullingova prestara
Redingova, ki vodi kandidatno listo CSV, je sicer Lullingovo izločila iz igre z argumentom, da je prestara za še en poslanski mandat, s čimer pa se 84-letnica nikakor ne strinja. »Lahko bi prišla v Guinnessovo knjigo rekordov kot najstarejša poslanka, ki ne gre na volitve ne zaradi starosti, ampak ker bi prejela preveč glasov,« se je pošalila.
Na leta, ki jih je preživela v Evropskem parlamentu, ima lepe spomine. V njem je bila najprej v letih 1965-1974. »Sem edina preživela, ki je tu sedela še v časih, ko so nas imenovali nacionalni parlamenti. Zdaj, ko grem jaz, ne bo nikogar več.«
Evropska poslanka z najdaljšim stažem
Vrnila se je leta 1989 in v Evropskem parlamentu ostala vse do danes; lahko se pohvali z najdaljšim poslanskim stažem. Vmes je bila kar četrt stoletja tudi poslanka luksemburškega parlamenta. Februarja je prejela častno medaljo mesta Strasbourg za prizadevanja, da sedež parlamenta ostane v tem francoskem mestu, in za svojo veliko evropsko kariero.
»Vedno sem veliko delala. Samo če delaš, lahko kaj dosežeš, še posebej, če si iz majhne države. Majhne države nimajo veliko evropskih poslancev, zato se moraš toliko bolj potruditi, da prepričaš kolege iz drugih držav, da podprejo tvoje predloge.«
O tobačnih izdelkih in porodniškem dopustu
Pred desetletji, ko je bila EU še v povojih, je Lullingova med drugim spisala prvo poročilo o skupnem evropskem trgu za tobačne izdelke, bila je tudi poročevalka o prvem priporočilu glede porodniškega dopusta na evropski ravni, na kar je še posebno ponosna. Tudi sicer delo na različnih direktivah o enakopravnosti spolov šteje za svoj največji dosežek.
Se pa obenem rada pohvali, da je nekaj naredila za ljubitelje piva v Evropi - uspelo ji je premagati nemške poslance, ki so skušali doseči, da bi se lahko pivo imenovalo pivo le, če bi bilo izdelano v skladu s strogimi nemškimi pravili.
»Poročevalec na to temo v odboru za zdravje je bil nek Nemec z Bavarske, jaz pa sem bila poročevalka v odboru za kmetijstvo. On je trdil, da če ni v skladu z njihovimi predpisi, je slabo za zdravje. A jaz sem bila proti. Rekla sem mu, če bi bilo to res, bi že celi narodi pomrli, Čehov in Fincev sploh ne bi več bilo več,« se spominja.
Moti jo nezainteresiranost kolegov
Danes jo v parlamentu moti predvsem to, da »je v njem veliko takih, ki nikoli niso bili v parlamentu ali niti v občinskem svetu in nimajo pojma, kako se sprejema zakonodaja«.
»Zakonodaja mora biti izvedljiva, uporabna. Oni pa v osnutke zakonodajnih besedil dajejo vse mogoče. Jaz sem bila 25 let v nacionalnem parlamentu in se mi meša, ko vidim, kaj delajo. To sploh niso več zakonodajna besedila, ampak nekakšni nakupovalni seznami, gradovi v oblakih (...) Upam, da bo v prihodnje še večina poslancev dovolj pametnih, da bodo razumeli, da ne morejo v zakonodajo vključiti vseh svojih želja. Joj joj joj.«
»Treba je biti razumen. Če bi poslušali zelene, kmetov v Evropi sploh ne bi bilo več, saj jim ne bi nikjer dovolili kmetovati, oni bi imeli le še travo in gozdove. To, kar hočejo, je preveč, ni izvedljivo (...) Enako je z industrijo. Postavljamo čisto preveč podnebnih zahtev. Lahko ubijemo industrijo v Evropi, a to ne bo rešilo sveta. Smo premajhni, da bi rešili planet.«
Večina jih posluša lobije
Na vprašanje, ali so evropski poslanci po večini resnično neodvisni in sledijo lastni vesti ali pa se pustijo voditi nacionalni in strankarskim interesom, odgovori: »Večina jih posluša predvsem lobije. Ti zeleni in ženski lobiji, to, kar oni včasih hočejo, to je grozno.«
Da bi ponazorila, kaj misli, je uporabila tudi primer Portugalke Edite Estrela iz vrst socialdemokratov, ki je že leta 2008 začela pripravljati poročilo o zdravju nosečih delavk in delavk, ki so nedavno rodile, a to še vedno ni sprejeto. Med drugim zato, ker v njem zahteva najmanj 20 tednov porodniškega dopusta na ravni EU.
Najti moraš kompromis
»Sedaj imamo na ravni EU najmanj 14 tednov porodniškega dopusta. Ona jih je hotela 20, mi smo predlagali kompromis 18 tednov. Direktiva je vedno minimum. Države same lahko gredo dlje, a ko delaš direktivo za 28 držav, moraš najti kompromis. Če bi bila razumna, bi verjetno že imeli direktivo, in to zagotovo z več kot 14 tedni. Ženske bi imele neko korist od tega, a ker je šla predaleč in hotela vse, nimamo ničesar. V tem parlamentu moraš biti razumen, potem uspeš.«
Okrcala je tudi nekaj znanih sedanjih poslancev - vodjo Zelenih v Evropskem parlamentu, Francoza Daniela Cohn-Bendita, ki je znan po ostrem jeziku, vodjo skrajno desne francoske stranke Marine Le Pen in bivšo francosko ministrico Rachido Dati.
Ne rabimo takih, ki jočejo
»Ne potrebujemo Cohn-Benditov, ki sklicujejo novinarske konference in jočejo, ne potrebujemo Le Penovih, ki pridejo le po denar, ne potrebujemo Rachid Dati, ki tu ne delajo. Potrebujemo ljudi, ki delajo, tudi če niso tako slavni.«
Majskih volitev je sicer Lullingovo strah. »Zelo me je strah, bolj kot kadarkoli doslej. Upam, da bo v naslednjem parlamentu še obstajala večina, ki bo sposobna sprejemati razumne odločitve za ljudi,« pravi in dodaja, da je evroskepticizma enostavno preveč, več kot kadarkoli prej.
A odločna Luksemburžanka niti pomisli ne, da bi bile za to krive institucije EU. Te po njeni oceni niso naredile prav nič narobe, pač pa »so ljudje tisti, ki preprosto ne razumejo«. »Evro na primer krivijo za visoke cene. A ni kriv evro, krive so države, ki so dovolile, da so trgovci zgolj spremenili marke v evre in tako z enega na drug dan podvojili cene,« pravi.
