Po nedavnem razburjenju zaradi filma Intervju bi lahko prehitro sodili, da severnokorejsko vodstvo morda ni preveč navdušeno nad Hollywoodom ali kinematografijo nasploh. Vendar je prav ta reakcija uradnega Pjongjanga pokazala, kako resno jo v resnici jemljejo. Družina Kim, ki državi brez prekinitve vlada od konca druge svetovne vojne, je sedmi umetnosti verjetno naklonjena bolj kot kateri koli drugi – tako iz ljubiteljskih kot propagandnih razlogov. Prvi voditelj Kim Il Sung je dal na začetku svoje vladavine leta 1947 sezidati kompleks filmskih studiev, za zdajšnjega predsednika Kim Jong Una se ve, da je med šolanjem v Švici posebej užival v filmih z Jackiejem Chanom, najbolj pa je bil nad kinematografijo očaran njegov oče Kim Jong Il. Tako zelo, da je naročil ugrabitev uspešnega severnokorejskega režiserja in njegove soproge, ki je bila igralka.
Ugrabitev in po osmih letih pobeg
Za Kim Jong Ila pravijo, da se je zavedal pomena dokumentarnih filmov kot ideološkega orodja. Je tudi oče mednarodnega filmskega bienala v Pjongjangu, enega največjih mednarodnih dogodkov v severnokorejski prestolnici. Imel je zbirko 20.000 kopij tujih filmov, ki so jih po naročilu z vrha pošiljale domov severnokorejske ambasade. Prejšnji mesec je prišla na police knjiga, ki podrobneje opisuje zgodbo, kako je dal Kim v želji po boljši domači filmski produkciji ugrabiti najbolj priznanega južnokorejskega režiserja Shin Sank Oka (rekli so mu južnokorejski Oliver Stone) in njegovo soprogo in igralko Choi Eun Hee.
Par je imel v Južni Koreji zvezdniški status, potem pa sta leta 1978 izginila. Pot pretvezo, da imajo zanju poslovno ponudbo, so ju severnokorejski agenti zvabili v Hongkong. Najprej je med potjo na domnevni pogovor o službi izginila Choijeva, potem pa še Shin, ki so ga uspavali s kloroformom. Ko se je zbudil, je bil zvezan na ladji za Severno Korejo. Shin je iz Severne Koreje skušal takoj pobegniti in zato za štiri leta končal v severnokorejskem taborišču, nato pa se je zlomil in prisegel zvestobo Kim Jong Ilu, navaja knjiga. Ta je bil tedaj minister za propagando in je želel kakovostnejšo filmsko produkcijo, ki je severnokorejski igralci in režiserji niso zmogli, saj niso smeli niti v tujino. Shin in Choijeva sta v Severni Koreji naredila sedem filmov. Imela sta presenetljivo umetniško svobodo, le Kim se je ves čas posvetoval z njima, navaja knjiga Paula Fischerja Kim Jong Ilova produkcija. Sčasoma sta pridobila toliko zaupanja, da so jima pod budnim spremstvom leta 1986 dovolili oditi na Dunaj, domnevno opravit raziskavo za novi film. Uspelo se jima je izmuzniti nadzoru in se zateči na ameriško veleposlaništvo.
Opravičilo Japoncem
Ta zgodba o ugrabitvi ni edina te vrste. Nevladni ameriški odbor za človekove pravice v Severni Koreji navaja, da so se severnokorejske ugrabitve začele že takoj po prihodu Kim Il Sunga na oblast in da niso ugrabljali le v soseščini, ampak tudi v mestih, kot so London, Zagreb, Koebenhaven ali Bejrut. V 70. letih so začeli ugrabljati japonske državljane. Po navedbah vlade v Tokiu je šlo za sedemnajst Japoncev, ki so morali severnokorejske agente učiti jezika in običajev, preden jih je Pjongjang poslal na vohunske misije. Uradno je sedemnajsterica služila kot kulturni atašeji in nekaj jih je storilo samomor. To vprašanje je bilo dolgo izredno sporno v odnosih Pjongjanga in Tokia, dokler ni Kim leta 2002 po trditvah japonske vlade na pogovorih priznal ugrabitve in se opravičil.
Znan je poskus ugrabitve priznanega južnokorejskega pianista Paik Kun Wooja in njegove soproge igralke Yoon Jung Hee v Zagrebu leta 1977. Po poroki v Parizu jima je soproga južnokorejskega slikarja povedala, da bi si želel klavirski nastop Paika v živo ogledati bogati Švicar. Odletela sta v Zürich, kjer so ju zaradi domnevne spremembe načrta poslali v Zagreb, kjer je imela Severna Koreja konzulat, ki je služil kot vohunski center. Yoonova je na letališču zagledala severnokorejsko letalo in čudno oblečene ljudi, ko sta prišla v vilo, kjer naj bi bil nastop, pa sta slišala ljudi govoriti s severnokorejskim naglasom. Zato sta pobegnila s taksijem in poiskala pomoč na ameriškem konzulatu. Paik je trideset let pozneje nastopal na Dubrovniških poletnih igrah.
Na deset tisoč jih ni smelo oditi
Leta 1978 naj bi severnokorejski agenti ugrabili romunsko umetnico Doino Bumbea, ki je živela v Italiji. V Severni Koreji se je potem poročila z enim od šestih ameriških vojakov, ki so po korejski vojni prebegnili k Severni Koreji, umrla pa je po 21 letih življenja v tej državi. Romuniji doslej od Pjongjanga ni uspelo dobiti pojasnil o njeni usodi.
Omenjeni odbor navaja, da je Severna Koreja ugrabila celo do 180.000 ljudi. V skoraj vseh primerih gre za Južne Korejce, ki so jih na severu zadržali po vojni, ali za Korejce, ki so živeli na Japonskem in so jih po vojni zvabili v državo z obljubo, da bodo pomagali postaviti domovino na noge, pa jim nikoli niso pustili, da bi se vrnili na Japonsko (tam je po drugi svetovni vojni živelo dva milijona Korejcev). Med njimi je tudi skoraj štiri tisoč domnevno ugrabljenih južnokorejskih ribičev.