»Hvala za vaše zaupanje. Ta zmaga je vaša. Veste, da vas nikoli nismo razočarali in vas tudi nikoli ne bomo,« je dejal Correa z balkona predsedniške palače več tisoč privržencem. »Te revolucije ne bo nihče ustavil. Ustvarjamo zgodovino,« je še dejal, potem ko so prve vzporedne volitve pokazale, da je prepričljivo zmagal, poroča francoska tiskovna agencija AFP.

Kot so pokazale vzporedne volitve, ki so jih izvedli trije zasebni instituti, je 49-letni ekonomist Correa dobil med 58 in 61 odstotki glasov. Njegov največji tekmec, konservativni bankir Guillermo Lasso se je uvrstil na drugo mesto z med 20 in 21 odstotki glasov. Napovedi vzporednih volitev so medtem že potrdili delni uradni izidi. Po preštetih 54 odstotkih glasov je Correa dobil 57 odstotkov glasov, Lasso pa 23,7 odstotka.

»Drugi politični vodja«

Lasso, ki je bil finančni minister med gospodarsko krizo v 90. letih prejšnjega stoletja, je že priznal poraz. Ob tem je pred svojimi privrženci poudaril, da je postal vodja opozicije oziroma »drugi politični vodja v državi,« njegova stranka, ki jo je ustanovil pred volitvami, pa druga politična sila.

Zmaga karizmatičnega Corree, za katerega bo to drugi zaporedni predsedniški mandat, je bila sicer pričakovana, saj so mu ankete to že tedne napovedovale. Drugi krog volitev tako ne bo potreben, saj v skladu z zakonodajo na volitvah zmaga kandidat, ki dobi več kot polovico glasov ali najmanj 40 odstotkov s prednostjo desetih odstotnih točk pred drugouvrščenim kandidatom. Correa je zadostil obema pogojema.

Za socialistično revolucijo potrebuje večino

Volivci so v nedeljo volili tudi podpredsednika in 137 poslancev enodomnega parlamenta. Javnomnenjske raziskave napovedujejo absolutno večino predsednikovi stranki Zavezništvo države, ki naj bi dobila med 60 in 65 odstotkov glasov. Ta je sicer že sedaj največja parlamentarna stranka, pred volitvami pa je Correa privržencem dejal, da potrebuje absolutno večino v parlamentu, da bi še poglobil socialistično revolucijo.

Ponovno zmago je sicer Correa pridobil zaradi svojih socialnih programov oziroma t.i. »državljanske revolucije«, ki jo je začel izvajati takoj po nastopu predsedniškega mesta leta 2007. Naloga ni bila lahka, saj se je pred njim v desetih letih na predsedniškem položaj zamenjalo sedem ljudi, od katerih so bili trije strmoglavljeni. Sicer izšolani ekonomist pa je

v državo končno prinesel politično stabilnost in izvedel omenjeno državljansko revolucijo, katere cilj je bil boj proti revščini in povečanje udeležbe v politiki. Sredstva za izobraževanje je povečal z 2,5 na šest odstotkov bruto domačega proizvoda, 40 odstotkov Ekvadorcev, ki živijo pod pragom revščine, je dobilo brezplačno zdravstveno zavarovanje, spodbujal je tudi gradnjo stanovanj.

Kljubuje ZDA

Kritiki ga sicer obtožujejo, da zaradi prijateljstva z voditeljema Venezuele in Kube odganja tuj kapital, čeprav je bolj pragmatičen od svojih levičarskih zaveznikov. Očitajo mu tudi avtoritaren slog vladanja.

V zadnjem času pa je pokazal tudi kljubovalnost do ZDA, ko je odobril azil ustanovitelju WikiLeaksa Julianu Assangeu, ki je razkril številne skrivnosti ameriške diplomacije.