V sredo popoldne so bili egiptovski muslimanski brati poražena politična organizacija. Predsednik Egipta Mohamed Morsi, je bil aretiran in v vojaškem priporu, vodstvo stranke na begu, članstvo pa zbegano. Egiptovska vojska je z vojaškim udarom prevzela oblast in zdelo se je, da je stopila na stran pripadnikov laičnih političnih sil. V sredo so na Tahrirju praznovali, čez nebo pa so leteli vojaški lovci, ki so spuščali dim v barvah egiptovske zastave.
»Prepričan sem bil, da je more konec, prepričan« je rekel Samir Ragvah, ki dela v majhni knjigarni v Heliopolisu. »Zdaj pa tole.«
»Tole,« so bile množice protestnikov, ki so se začenjale zbirati na avenijah. Jedro upora pa to pot ni bil trg Tahrir v središču mesta, glavnina protestnikov niso bili laični pripadniki družbe, ki zahtevajo liberalno družbo, novo ustavo in volitve. Večino protestnikov je odšlo na veliko križišče v četrti Medinat Nasr na njegovem vzhodu. Avenija, ki pelje z letališča skozi bogataško četrt Heliopolis mimo najstarejše muslimanske univerze Al Azhar proti Tahrirju je bila že pri križišču za trg Roxi prekinjena. Po pločniku so hodile skupine moških in žensk oblečenih v tradicionalna ohlapna oblačila. Veliko moških je imelo razkošne brade in brazgotine na čelu, ki so znaki globoke pobožnosti. Mnogi pa so bili oblečeni v majice s kratkimi rokavi in kavbojke kakor večina meščanov. Veliko žensk je bilo tradicionalno zakritih, veliko pa oblečenih v arabske interpretacije sodobne mode. Bili so barviti, glasni in organizirani. Pred vsako skupino je hodil moški z zastavo ali transparentom, ki je vodil skandiranje v podporo odstavljenemu predsedniku in nasprotovanja vojaškemu vodstva.
»Zahtevamo spoštovanje rezultatov demokratičnih volitev in odstop vseh vodilnih generalov egiptovske vojske«
»Zahtevamo vrnitev našega predsednika Morsija v predsedniško palačo, ker je legitimno izvoljen predsednik države, ki predstavlja voljo vseh Egipčanov« je rekel gospod Mahmud, ki je vodil povorko na aveniji El Fajum v bližini predsedniške palače pred dvema letoma odstavljenega Hosnija Mubaraka. »Zahtevamo spoštovanje rezultatov demokratičnih volitev in odstop vseh vodilnih generalov egiptovske vojske.« Hlače je imel odrezane pod koleni, na majici angleški napis Starstruck, na glavi pa plastično čelado egiptovskega elektrogospodarstva. Po ovinku je povorko vodil proti trgu Adavija. Vzdušje na ulici je bilo skoraj praznično, ljudi pa veliko.
»Pravica za Morsija, zapor za generale,« je bilo osnovno sporočilo. Ob štirih popoldne so blokirali vse ceste, ki vodijo v središče mesta. Običajno kaotični, vendar nekako delujoč kairski promet se je ustavil. Na trgu Raba el Adavija v četrti Medinat Nasr, ki je v resnici križišče dveh velikih avenij je bilo popoldne nekaj sto tisoč ljudi. Prihajali pa so vedno novi. Muslimanski brati so se po 48 urah poraza ponovno organizirali in prišli na ulice pokazat svojo moč. Na robovih trga so stali moški z motorističnimi čeladami na glavi, v rokah pa so imeli debele palice. Nekateri so plastičnim steklenicam za vodo odrezali dno in vratove in si jih nadeli kot ščitnike za roke. Bili so edini, ki so skrbeli za red, če bi temu smeli tako reči. Na deset kilometrov dolgi poti med Adavijo in Tahrirjem ni bilo niti enega egiptovskega vojaka in nobene policijske enote. Pri starem trgu Opera sta dva prometna miličnika obupano poskušala urejati zaustavljen promet. Muslimanski brati so naredili obroč okoli središča mesta in pokazali, da predstavljajo vsaj četrtino egiptovskih državljanov, da so enotni, organizirani in da se ne bojijo nikogar.
Nad protesti so leteli vojaški helikopterji, ki pa so jih ljudje zasmehovali
V resnici se jim tudi ni bilo treba bati nikogar. Vojska je morda naredila državni udar, vendar se je zdelo, da je zapustila državo. Nad protesti so leteli vojaški helikopterji, ki pa so jih ljudje zasmehovali. Eden je sezul čevelj in ga molel v zrak kot znak največje žalitve. Tisoč, dva tisoč, deset tisoč ljudi, je naredilo isto. Nikjer v mestu pa ni bilo nobene uniforme. Vojaški transporterji so se na mostu 6. oktobra, ki pelje na trg Tahrir, prikazali šele pozno ponoči. Takrat pa je bilo že prepozno.
Na Tahiriju so se ponovno zbrali ljudje, ki so v sredo pozdravili vojaško intervencijo kot rešitev države pred versko diktaturo Mohameda Morsija. „Prišli smo braniti revolucijo,“ so zagotavljali in hkrati izrazili upanje, da bo vojska na trg pripeljala tanke. Kairo je čez dan dobil dva centra upora.
»V sredo sem stal tukaj prepričan, da sta minili dve najhujši leti v mojem življenju,« je pod večer na Tahiriju rekel mlad pravnik, ki se je predstavil kot Mustafa el Tajib. »Funt je izgubil vso vrednost, ni več bencina, vse se je podražilo, Morsi pa se je ukvarjal samo s tem, da je vsiljeval svoje ljudi na vse položaje. Dobil je samo pet milijonov glasov, delal se je kot da je zanj glasovalo sto milijonov. Na ulicah pa nihče ni bil več varen. Povsod kriminal. Vojska ga je morala zaustaviti.«
Bil je v veliki zadregi, ki jo je delil z mnogimi na Tahrirju. Pred dvema letoma se je uprl vojaški diktaturi Hosnija Mubaraka, potem je demonstriral proti prehodni vojaški vladi, danes pa pozdravlja vojaške helikopterje kot rešitelje demokracije.
Proti Tahiriju s palicami in steklenicami z bencinom
Vojaki pa so se odločili, da so na opazovalni misiji. Zvečer je nekaj tisoč muslimanskih bratov začelo v povorki korakati proti Tahririju. To ni bila več praznično razpoložena množica, ki se je popoldne stekala na trg Adabija. Tam jim je duhovni vodja muslimanskih bratov Mohamed Badija rekel, »naj bodo pripravljeni umreti,« za Morsija in se pripravijo na boj. Proti Tahiriju so odšli s palicami in steklenicami z bencinom. Brez težav so zasedli ulico pred državno televizijo, nekaj tisoč pa jih je odšlo čez most 6. oktobra proti Tahrirju. Takoj je prišlo do spopadov s kamenjem in palicami, na obeh straneh barikad so eden drugega slepili z laserskimi svetilkami in metali eni proti drugim, vse, kar je bilo pri roki. Slišati je bilo posamične strele. Na tleh je obležalo nekaj mrtvih. Spopadi so bili tudi v drugih mestnih četrtih, v Aleksandriji, Suezu in mnogih drugih mestih. Mrtvih naj bi bilo v celi državi vsaj trideset.
Vojska nikjer ni posredovala ali se postavila med skupine demonstrantov. Šele ko so se muslimanski brati umaknili z mosta, so se na njem prikazali trije vojaški transporterji peščene barve. Zjutraj mesto vzbuja vtis prestolnice velike države, kjer nihče nima oblasti v svojih rokah. Meščani Kaira se vprašujejo, če je egiptovska vojska element reda ali samo eden dejavnikov kaosa. Mnogi se bojijo, da je Egipt na robu državljanske vojne.
