Pred Dnipropetrovskim na vzhodu Ukrajine nihče ne bi uganil, da je država razglasila splošno mobilizacijo in da je v ozemeljskem sporu z Rusijo. Pod večer so ceste v naseljih prazne in vsi čepijo pred televizorji. »Skrbi nas, kaj bo,« je rekla gospa Veruška, ki na srednji šoli uči kemijo. Ni hotela govoriti o morebitni vojni, ampak o tem, kako malo zasluži, in še od tega mora dajati na vse strani, da sploh ima službo. »Vedno nas je skrbelo, da bodo stvari šle na slabše, in vedno so potem tudi šle na slabše.«
Stala je ob samotnem vojaškem šotoru v središču Poltave, ki so ga postavili kot znamenje solidarnosti s protestniki na Majdanu v Kijevu. V avtomobilsko gumo je bila poleg ukrajinske še vedno zasajena modra evropska zastava z dvanajstimi zvezdicami. Letaki, ki so pozivali k odstopu predsednika Viktorja Janukoviča, so pozabljeni ležali na tleh. Na steno šotora je bil prilepljen plakat s fotografijo Julije Timošenko. Eden od treh fantov, ki so stražili šotor, je dvignil palec nad stisnjeno pestjo. »Majdan,« je rekel. »Revolucija. Slava Ukrajini.« Stotine kilometrov stran od prestolnice so bila čustva enaka kot v Kijevu.
Drsenje v resničnostoboroženega konflikta
Mimo šotora so vozili avtomobili, vozniki pa se niso niti ozrli. Čas ulične politike je minil. Kar je bilo mogoče narediti z demonstracijami, so ljudje naredili. Uspešno so ustavili posebne policijske enote, nagnali vlado in predsednika ter vzpostavili oblast, ki jih vsaj približno zadovoljuje. V mestih ni več posebnih policijskih enot, zato pa so na mejah posebne enote ruske vojske. Ruska mornarica je polotok Krim odrezala od suverenosti ukrajinske države.
Politični položaj daje enak vtis enake zastarelosti kot industrijski giganti, ki so posejani med neskončna polja. Vznemirjenje je diplomatsko in iz dneva v dan bolj drsi v resničnost konflikta med oboroženimi silami. Od drugih vojn zadnjega desetletja ga loči predvsem to, da na obeh straneh razumejo iste jezike. Čeprav so v hudem nacionalnem sporu, se čez ograje hitro dogovorijo v ruščini.
Ruska vojska ustvarja nov položaj na tleh. Na Krimu, kjer je v Sevastopolu oporišče ruske črnomorske mornarice, deluje ozemeljska tvorba, nad katero ukrajinska vlada nima več oblasti. Rusom je bilo predvsem veliko do tega, da povedo, kako ladje zveze Nato nikoli ne bodo imele svojih privezov na obalah Krima, v Jalti pa ne bo vihrala nobena zastava razen ruske. Večinsko rusko prebivalstvo s tem nima prevelikih težav. Pospešeno jim poleg ukrajinskih izdajajo tudi ruske potne liste.
Spor se ne vrti okoli načel, ampak ozemlja, surovin in oporišč
Veliko manj jasen je položaj v industrijskih bazenih ob ruski meji, kjer je vsaj toliko slišati ruščino kot ukrajinščino. Tukaj ni množičnega veselja nad morebitnim prihodom ruske vojske, nobenega navdušenja pa ni niti za nove oblasti v Kijevu. Hkrati pa je jasno, da se je v nekaj dneh svet spremenil in da ga ni mogoče prestaviti nazaj. V primežu med željami po odprti poti na zahod in tesnimi vezmi z vzhodom Ukrajina išče novo identiteto.
Ljudje začudeno gledajo razvoj dogodkov. Julija Timošenko, ki je bila še pred desetimi dnevi v Janukovičevem zaporu, se odpravlja v Moskvo k Vladimirju Putinu, kjer je pobegli predsednik dobil zatočišče. V Kijev pa je prišel ameriški zunanji minister John Kerry, ki izraža solidarnost z novimi ukrajinskimi oblastmi in jim zagotavlja, da so na zahodni strani svetovnega ravnotežja. Ob njem je veliko obrazov iz Evropske unije, ki govorijo o načelih mednarodnih odnosov. Spor pa ni zaradi načel, ampak poteka ob hrbtenici plinovodov, ki Evropo napajajo z energijo, Rusijo pa s trdno valuto. V igri so ozemlja, surovine, pristanišča in oporišča velikih vojsk.