Šestindvajsetega oktobra 2001 so ZDA sprejele najodmevnejši in najspornejši zakonski sveženj v komaj začeti vojni proti terorizmu. Šlo je za tako imenovano domoljubno zakonodajo (Patriot Act). Poleg nje so v ZDA na drugih ravneh sprejemali tudi druge (sporne) odločitve. Pravniki pravosodnega ministrstva so denimo s svojimi zavitimi interpretacijami zaobšli ženevske konvencije in odprli vrata metodam zasliševanja, ki jih danes ameriška vlada sama označuje za mučenje. George W. Bush pa je s predsedniškimi odloki Nacionalni varnostni agenciji omogočil, da je shranjevala podatke o komunikacijah Američanov. Domoljubna zakonodaja pa je bila razred zase.
Tajne preiskave domov
Sprejeta je bila po običajni poti v kongresu in torej vsem na očeh. A to ni bil klasičen zakon. Le del besedila je predstavljal nove zakonske akte, velika večina domoljubne zakonodaje pa je spreminjala že obstoječe zakone. V večini je bila torej en velikanski zakonski amandma in zato izrazito nepregledna. To je bila prva kritika, ki je letela nanjo, a ne bistvena. Ta se je dotikala vsebine.
V domoljubni zakonodaji je bilo več členov, ki so sprožali proteste organizacij za varstvo državljanskih svoboščin. Eden posebej odmevnih je preiskovalnim organom podeljeval pravico, da opravijo hišno preiskavo brez lastnikovega vedenja. Kasneje je sodišče ugotovilo, da gre za kršenje ustave. Členi v zakonodaji so omogočili tudi časovno neomejeno pridržanje tujcev, organi pa so dobili tudi znatne nove pristojnosti za dostop do komunikacij, in to brez sodnega naloga, pa tudi do različnih baz podatkov, denimo v knjižnicah. Edini senator, ki je glasoval proti zakonodaji, je bil Russ Feingold, ki je trdil, da gre za poseganje v državljanske svoboščine.
Za določen čas, a vselej podaljšana
Domoljubna zakonodaja je bila sicer namenoma sprejeta za določen čas z možnostjo podaljšanja, da bi lahko z leti ugotovili, kje je ustrezna in kje ne. Deloma so jo res spreminjali, po drugi strani pa so veliko določil vnesli v druge zakone, ki nimajo časovne omejitve. Velja pa še naprej. Nazadnje jo je predsednik Barack Obama leta 2011 podaljšal za štiri leta, vključno s tremi ključnimi in še vedno spornimi določili. Eden policiji oziroma tajnim službam omogoča, da dobijo nalog za obveščevalni nadzor, ne da bi na njem pisalo, koga ali kaj nadzirajo. To naj bi jim omogočilo, da sledijo določeni osebi, tudi če se skuša izmakniti nadzoru, denimo z zamenjavami več mobilnih telefonov. Drugo določilo omogoča obveščevalni nadzor tujcev, ki niso povezani z nobeno teroristično skupino. Zanimivo je, da tega določila niso nikoli uporabili, a so ga vseeno podaljšali. Tretje pa je tako imenovano določilo o podatkih knjižnic, ki daje preiskovalcem širša pooblastila pri dostopu do seznamov knjižničnega članstva in izposoj ter dokumentacije poslovnih subjektov. Pred 11. septembrom so veljale precej strožje omejitve pri dostopu do takšnih dokumentov.