Od pogodbe v Aachnu v letu 812, ki je končala vojno med vzhodnim in zahodnim cesarjem, je Hrvaška postala vazalna država Karla Velikega in njegovih naslednikov. Položaj se je spremenil v drugi polovici stoletja, ko sta vojvodi Domagoj in Branimir dosegla popolno neodvisnost. V istem času se je območje med Savo in Dravo, znano kot Spodnja Panonija, kasneje Slavonija, razvilo v vojvodino pod svojimi domačimi vojvodami, ki so bili prav tako frankovski vazali. Pod prvim hrvaškim kraljem Tomislavom (910 - 927) je bila Slavonija združena s Hrvaško, v 11. stoletju jo je vodila hrvaška dinastija.
Posebno točko v hrvaški zgodovini so predstavljali vladarji obalnih in otoških mest, ki so bila od leta 812 vključena v bizantinsko provinco Dalmacijo. Ta mesta, Zadar, Split, Trogir, Dubrovnik, Kotor, Krk, Rab in Osor, so bila nekakšne trdnjave tuje moči sredi hrvaškega kraljestva in so tako predstavljala določeno nevarnost. Zaradi tega je hrvaški kralj stopil na bizantinsko stran v njihovi vojni z Bolgari v 9. in 10. stoletju in kot nagrado za to pomoč dobil pod svojo upravo provinco Dalmacijo, ki so ji vladali v bizantinskem imenu. Med 12. in 14. stoletjem so bila dalmatinska mesta v sferi beneških interesov, zato so se mesta morala stalno bojevati za svojo svobodo.
Prelomen trenutek v hrvaški zgodovini je bil prihod Turkov na Balkan. Po srbskem porazu v kosovski bitki (1389) in padcu bosanskega kraljestva (1463) se je turški imperij razširil do hrvaških meja. Država je bila izpostavljena številnim in pogostim turškim napadom, ki so povzročili številne človeške žrtve, nekatere ljudi so odvedli s sabo, v velikem delu populacije je prišlo do migracij, prav tako je prišlo do teritorialnih izgub. Proti koncu 16. stoletja so bile hrvaške in slavonske meje potisnjene daleč nazaj na zahod, tako oslabljeni Hrvaška in Slavonija sta bili ponovno združeni, od druge polovice 16. stoletja sta imeli tudi skupnega bana. V 16. stoletju so Habsburžani in hrvaško plemstvo organizirali in postavili obrambni pas proti Turkom, imenovan Vojna krajina, semkaj povabili krščansko populacijo iz turškega imperija in preostale begunce in jih naselili na opuščena in izpraznjena območja vzdolž mejne črte. Dolžnost teh svobodnih poljedelskih naseljencev je bilo bojevanje proti Turkom, bili so oproščeni plačevanja davkov, po verski pripadnosti pa so bili deloma katoliki, deloma pa pripadniki pravoslavne veroizpovedi in ti so bili imenovani tudi Vlahi. Podoben proces se je dogajal tudi v Dalmaciji; po uspešnih vojnah v 17. in 18. stoletju proti Turkom in ponovni priključitvi večine delov srednjeveške Hrvaške so bili že pod Benečani na območje Dalmacije naseljeni srbski živinorejci kot mejni vojaki, največ okoli mesta Knin, kjer so kmalu prevladali nad krščansko večino. Uspešna vojna proti Turkom se je končala s pogodbo v Sremskem Karlovcu (1699) in z mirom pri Požarevcu (1718), nekateri deli Hrvaške in Slavonija so se osvobodili in meje ob Bosni in Hercegovini iz leta 1718 so ostale skoraj iste vse do danes.
Konec 18. stoletja so se pokazali prvi poskusi madžarskega plemstva po zatrtju hrvaške samouprave in želja po madžarizaciji, zoper katero so Hrvati nastopili z narodnim preporodom v prvi polovici 19. stoletja in politična neodvisnost je bila dosežena z uporabo orožja, ko je v letu 1848/1849 hrvaški ban Josip Jelačić z vojsko premagal madžarsko vojsko pod vodstvom Lajosa Kossutha. Ta vojaška zmaga je pomenila prekinitev vsakršnih povezav z madžarskim kraljestvom. Od revolucije naprej so bili člani hrvaškega parlamenta izbrani na volitvah in od leta 1861 je bil parlament odprt za vse državljane, ne zgolj za plemstvo.
V času Napoleonovih vojn je Dubrovniška republika izgubila svojo neodvisnost in leta 1808 postala del Dalmacije, ki je po letu 1812 postala avstrijska provinca.
Ob oslabljeni Avstriji po izgubah v vojni s Prusijo in Italijani je moč v cesarstvu pridobila Madžarska in leta 1868 so bili hrvaški predstavniki prisiljeni v sprejetje sporazuma z Madžarsko, ki je določal preoblikovanje Hrvaške v državo z lastnimi notranjimi organi, sodstvom in izobraževalnim sistemom, toda kot del Madžarskega kraljestva. Propad Avstro-Ogrske je tudi Hrvaška izkoristila in bila 29. oktobra 1918 skupaj s Slovenijo, Bosno in Hercegovino in Vojvodino vključena v Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov in kot taka, z Zagrebom kot glavnim mestom, obstajala komaj mesec dni. Srbska populacija je želela hitro združitev s Srbskim kraljestvom, na drugi strani pa so italijanske grožnje po zavzetju obsežnih hrvaških območij v Dalmaciji prisilile Hrvaško, da je tudi sama prosila za pomoč Srbijo. Prvega decembra 1918 sta se državi združili, za prestolnico razglasili Beograd in novo kraljestvo pod vodstvom srbske dinastije je nosilo ime Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Leta 1928 je prišlo do zaostritve v Beogradu, ko se je tamkajšnji dvor odločil odstraniti voditelja stranke, Stjepana Radića, ki je bil nato v jugoslovanskem parlamentu ustreljen. Kmalu po tistem, ko je kralj Aleksander razglasil diktaturo, je tudi država dobila novo ime: Kraljevina Jugoslavija. Hrvaške politične stranke so nato delovale v opoziciji.
Ko so leta 1941 Nemci okupirali Jugoslavijo, je mnogo Hrvatov videlo v tem osvoboditev po dolgem obdobju zatiranja. Maja 1941 je bila blizu Siska ustanovljena prva hrvaška antifašistična partizanska skupina, leta 1943 pa so hrvaški partizani ustanovili antifašistični parlament, ki je združeval Istro s Hrvaško. Po zmagi nad fašisti je to postal tudi uradni parlament, meje Hrvaške pa so bile na novo oblikovane. Ob meji z Bosno in Hercegovino je obveljala že dve stoletji stara mejna črta, meja s Srbijo pa je bila oblikovana skladno z nacionalno večino v regiji Srem. Hrvaška je dobila tudi provinco Baranjo z večinoma hrvaško populacijo ter že omenjeno Istro.
Naslednjih 45 let je Socialistični republiki Hrvaški vladala komunistična hrvaška stranka. Leta 1990 so bile izpeljane mirne volitve in po mnogih desetletjih je ponovno obstajal svobodno izvoljen parlament. Kmalu po volitvah je parlament razglasil popolno suverenost Republike Hrvaške, sklicujoč se tudi na dejstvo, da obstaja Hrvaška kot država z več ali manj neodvisnosti že več kot 11 stoletij – z izjemo 15-letnega obdobja v predvojni Jugoslaviji. izbral vav
