»Živimo v prepričanju, da ima deklica, ki se rodi v največji revščini, enake možnosti za uspeh kot kdorkoli drug, saj je Američanka, svobodna in enakopravna, in to ne le v Božjih očeh, temveč tudi v naših,« je ameriški predsednik izpostavil v govoru 21. stoletja, medtem ko Stiglitz trdi, da je to zelo daleč od resnice.
Američan, ki se vzpenja po družbeni lestvici, je le statistična napaka
»V ZDA danes razpolagamo z manj enakovrednimi možnostmi za vse kot v večini drugih industrijsko razvitih državah, številne raziskave pa so pokazale, da je Amerika kot dežela enakih možnosti za vse le mit,« Stiglitz pojasnjuje v časniku New York Times. Kakor pravi, je bila Amerika pred stotimi leti morda res dežela številnih možnosti, ali pa vsaj dežela, ki jih je nudila več kot druge, a da je danes Američan, ki se vzpenja po družbeni lestvici, le statistična napaka.
»Gospodarska mobilnost v ZDA je nižja kot v večini evropskih držav, nižja pa je tudi od celotne Skandinavije,« piše Stiglitz in dodaja, da so možnosti Američanov za uspeh v življenju danes veliko bolj kot kdajkoli prej in kjerkoli drugje odvisne od prihodkov in izobrazbe staršev. Opozarja tudi na diskriminacijo, ki ne izginja, predstavlja pa izvor neenakosti v priložnostih, zlasti pa vpliva na predstavnice afroameriške in latinske skupnosti.
»Ženske so še vedno slabše plačane kot moški, čeprav najnovejši podatki kažejo, da so po višini izobrazbe že prehitele moške. Čeprav je neenakost spolov na delovnem mestu sedaj manj prisotna kot je bila nekoč, pa še vedno velja, da lahko ženska v službi prileze le do določene stopnje. Najvišji položaji v podjetjih so povečini še vedno namenjeni moškim,« doda.
Največ neenakosti povzroči (ne)izobrazba
Po oceni Stiglitza je verjetno največji razlog za neenakost v priložnostih izobrazba. Po drugi svetovni vojni je Evropa v demokratizacijo sistema izobraževanja vložila ogromno truda, spominja dobitnik Nobelove nagrade. »Saj ga je tudi Amerika … a smo se potem spremenili. Po 80. letih prejšnjega stoletja so revni postali še revnejši, srednji razred je stagniral, bogatim pa se je godilo vse bolje in bolje,« razlaga Stiglitz in opozarja, da lahko vse manj ljudi otroke pošilja v zasebne šole. Razlike med njimi se začenjajo kazati že v otroštvu, saj otroci iz bogatejših družin obiskujejo številne različne krožke v šolah, do katerih revnejši nimajo dostopa.
»Če se trend ne bo spremenil, bo situacija le še vse hujša. Včasih se mi zdi, da je na delu politika, ki teži po zmanjševanju možnosti: finančna podpora javnim šolam se niža že več desetletij, najhuje pa je zadnjih nekaj let. Medtem pa si študenti nakopljejo še kredite, ki se jih ne morejo rešiti, vse pa se dogaja v času, ko je diploma bolj kot kdajkoli prej pomembna za pridobitev dostojnega delovnega mesta,« ocenjuje ekonomist. Številne raziskave so še pokazale, da se otroci iz revnejših družin znajdejo v brezizhodni situaciji: brez univerzitetne diplome imajo v življenju izjemno malo možnosti, z diplomo v žepu, a kreditom na grbi, pa so obsojeni na življenje na robu.
Ekonomski in moralni interes za reševanje ameriškega sna
»Američani počasi začenjajo dojemati, da je njihova najljubša zgodba o družbeni in gospodarski enakosti mit,« zapiše in nadaljuje, da zavajanje takšnih razsežnosti ne bo več dolgo zdržalo. Alan B. Krueger, ekonomist z univerze Princeton in predsednik skupine gospodarskih svetovalcev Bele hiše, na katerega se Stiglitz sklicuje, pravi, da je takšna politika ne le nemoralna ampak tudi v nasprotju interesov gospodarstva. »Imamo ekonomski in ne le moralni interes za reševanje ameriškega sna,« je prepričan Stiglitz, ki pravi še, da je nerazumno in nepošteno, da je bogata država kot je Amerika otežila dostop do izobraževanja za srednji in nižji razred. ZDA tako poziva, naj se zgleduje po avstralskem sistemu študentskih posojil in na skorajda popolnoma brezplačen sistem izobraževanja v Evropi. Izobraževanje prebivalcev je namreč gonilo inovativnosti, trdne ekonomije, večjih prihodkov in s tem tudi višje davčne stopnje.
