15. februarja 2011 so se v Bengaziju začeli protesti proti libijskemu voditelju Moamerju Gadafiju. Hitro so se razširili, vojska je posredovala, začeli so se spopadi. Mesec dni kasneje je varnostni svet sprejel resolucijo o uporabi vseh razpoložljivih ukrepov za zaščito civilistov razen okupacije. Dobrih šest mesecev po začetku protestov je režim v Tripolisu padel. 15. marca 2011 pa so se v Alepu začeli protesti proti sirskemu voditelju Bašarju Al Asadu. Hitro so se razširili, vojska je posredovala, začeli so se spopadi. Aprila je v varnostnem svetu OZN padel v vodo prvi od več poskusov sprejetja resolucije, ki bi zagrozila z ukrepi proti režimu, če bo ogrožal civilno prebivalstvo. 25 mesecev po začetku protestov se državljanska vojna, ki terja največji davek med civilisti, nadaljuje.
»Če sta Ruanda in Srebrenica v 90. letih oblikovali naša razmišljanja o množičnih hudodelstvih in (ne)sposobnosti OZN, da ljudi pred njimi zaščiti, potem bosta Sirija in Libija tisti, ki bosta definirali, kako o tem razmišljamo v prihodnjih letih,« je včeraj v Ljubljani ocenil Simon Adams, izvršni direktor Globalnega centra R2P.
Obljuba »Nič več Ruand« je pred izzivi
Adams je eden številnih gostov dvodnevne konference v organizaciji pravne fakultete, ki se ukvarja z dilemami in izzivi dobro desetletje stare ideje koncepta Odgovornost zaščititi (s kratico R2P). Ta naj bi predstavljal korak naprej v globalnem preprečevanju najhujših množičnih hudodelstev (genocida, zločinov proti človečnosti, vojnih zločinov in etničnega čiščenja). Koncept se je rodil leta 2001 kot posledica slabe vesti svetovne skupnosti zaradi genocidov v 90. letih, potrdili pa so ga leta 2005 z znamenito obljubo: Nič več Ruand. Njegovi trije stebri določajo, da je država dolžna ščititi svoje prebivalstvo pred množičnimi hudodelstvi, da ji mora mednarodna skupnost pri tem po potrebi pomagati in da mora, če drugo spodleti, mednarodna skupnost sprejeti prisilne ukrepe za preprečitev hudodelstev, pri čemer je vojaško posredovanje zadnji izhod, te ukrepe pa lahko odobri le varnostni svet OZN. Koncept se torej dotika tudi starih dilem o suverenosti in upravičenosti vojaških posegov tujine. »Za koncept R2P sta največji izziv Sirija in Libija. Poseg v Libiji z letalskimi napadi je za kritike pomenil prekoračitev pristojnosti koncepta R2P. Za kritike na drugi strani je Sirija dokaz boleče mrtve točke, na kateri se je znašel varnostni svet,« pravi Adams. Po njegovem primer Sirije ne kaže toliko na neučinkovitost koncepta R2P kot na nujo reformirati varnostni svet, da stalne članice ne bodo smele vložiti veta, če se glasuje o ukrepih za preprečevanje množičnih hudodelstev, kot je v primeru Sirije s podporo Kitajske storila Rusija. Za to pa bo potrebna zlasti politična volja.
Kompromis realistov in idealistov
Enako težo politični volji pripisuje Birthe Thykier Møller z danske Kraljeve vojaške akademije. Odvisnost od politične volje je po njenem slabost koncepta R2P. Ta je nastal kot kompromis idealistov in realistov, zato ne pomeni zakonske dolžnosti ukrepanja v primeru množičnih hudodelstev, ampak je zgolj možnost, ki se jo skuša udejanjiti s trkanjem na moralno-politično vest, navaja Møllerjeva v prispevku na konferenci. Tu je po njenem tudi odgovor, zakaj je posredovanje v Libiji bilo, v Siriji pa ne, pri čemer bo slednja »končni preizkus« koncepta R2P.
Morda je R2P tudi žrtev tega, da se ga pogosto ocenjuje skozi tretji steber, torej (ne)posredovanje mednarodne skupnosti v državi brez njenega pristanka. Da R2P lahko deluje, namreč po mnenju strokovnjakov dokazuje Kenija in uspešni ukrepi oblasti v sodelovanju s tujino za preprečitev množičnih hudodelstev po izbruhu nasilja po volitvah decembra 2007.
Sistem za zgodnje opozarjanje
Eno od idej, kako okrepiti R2P, sta leta 2010 dali Danska in Gana. Kot navaja Globalni center za R2P, sta predlagali ustanovitev tako imenovanih kontaktnih točk ali, drugače, imenovanje nacionalnega koordinatorja v vsaki državi, ki je zadolžen za koncept R2P doma in navzven v mednarodni mreži. Doslej je nacionalne koordinatorje imenovalo 24 držav po svetu. Med njimi je tudi Slovenija, ki je imenovala Marka Rakovca z zunanjega ministrstva, v sredo pa je na Brdu pri Kranju tudi gostila prvo regionalno srečanje koordinatorjev.
Ob nastanku R2P leta 2005 so predvideli tudi sistem za zgodnje opozarjanje na mogoča množična hudodelstva. Kot je na konferenci dejal posebni svetovalec generalnega sekretarja OZN za preprečevanje genocida Adama Dieng, so tudi na podlagi lekcij Ruande in Srebrenice definirali osem dejavnikov, ki povečujejo možnost genocida. To so denimo pretekle oblike diskriminacij proti določeni skupini, navzočnost oboroženih skupin, razvoj dogodkov, ki lahko peljejo h genocidu, kot so izredne razmere ali hujskaška retorika, pa dejanja, ki že imajo primesi genocida, denimo nasilje in posilstva. »Vse to kaže, da je genocid proces, ki pa daje vrsto vstopnih točk ukrepom za njegovo preprečevanje, preden se trupla začno kopičiti,« je dejal Dieng.
