Na površju, z ulic newyorške finančne četrti, na novi muzej kaže (le) betonsko-stekleni paviljon sredi že zgrajenega spominskega parka. Ta je zaradi številnih nedokončanih gradbenih del v okolici manj opazen, kot bi lahko bil. A načrtovalci so tako in tako želeli doseči drugačen učinek. Spomine na najbolj tragičen dogodek sodobne zgodovine Združenih držav so namenoma postavili pod zemljo, v pekel. Tako namreč pričevalci opisujejo dogodke ob napadih Al Kaide na New York in Washington pred trinajstimi in enaindvajsetimi leti.
Po stopnicah spominov in rešitve
Na prvi pogled so modernistične umetniške skulpture pravzaprav zaradi eksplozij in požarov zveriženi deli pročelja in jeklene konstrukcije dvojčkov. Ostanki letal, ki sta trčili vanju. Oddajnikov in anten z njunih vrhov. A to so vendarle le stvari. Tako kot tudi poškodovani gasilski in policijski avtomobili. Ne nazadnje ohranjeni del »stopnic rešitve«, po katerih so se rešili številni. V nasprotju s tistimi, ki so ostali ujeti v ustavljenih dvigalih. Tudi ostanek enega od motorjev, ki so jih poganjali, je med eksponati.
Bolj stisne, ko rekonstrukcija tragedije začenja dobivati obraze. In glasove. Na stenah visijo fotografije žrtev (in napadalcev), razstavljeni so njihovi osebni predmeti, zapiski, dokumenti. Zasloni in zvočniki predvajajo klice na pomoč, pričevanja preživelih, reševalcev, očividcev... »Spomnim se, kako je gospa, ki se je v negotovost pognala skozi okno gorečega dvojčka, na vsak način skušala ostati dostojna. Z obema rokama se je ves čas držala za krilo, da se med prostim padom ne bi preveč razprlo.«
Podzemni ambient naj bi dosegel to, kar v zunanjem spominskem parku skušajo vodni slapovi v ogromnih bazenih, ki stojita na mestu nekdanjih dvojčkov. Njihovo šumenje naj bi preglasilo vrvež mesta, ki nikoli ne spi. In pomagalo k lažjemu razmisleku. Muzejski temačnost in tišina naj bi pomagali pregnati zlo. »To je sveti prostor, namenjen celjenju ran,« je ob četrtkovem odprtju muzeja dejal ameriški predsednik Barack Obama. Od četrtka do včeraj so ga lahko kadar koli, tudi ponoči, obiskali le svojci žrtev. In tudi, ko se bodo vanj začeli zgrinjati obiskovalci z vsega sveta, bo del muzeja namenjen le njim.
Namesto memoriala – »memorlandija«
»Gre za še eno kovnico denarja, kjer bodo posamezniki zelo dobro služili. Tudi prek trupla mojega sina,« je v javnosti zadnje dni (pa še zdaleč ne edina) glasna Diane Horning, mati ene od žrtev napadov na dvojčka. Razburila jo je odločitev (zelo dobro plačanega) vodstva muzeja, da 63 milijonov dolarjev težak letni proračun ob donacijah pokrijejo tudi s 24-dolarsko vstopnino. Svojci žrtev zahtevajo, da mora biti tudi obisk razstavišča, tako kot spominskega parka, brezplačen. Zgražajo se tudi nad bizarno ponudbo muzejske trgovine, ki ponuja celo pelerine legendarnih herojskih newyorških gasilcev, ukrojene posebej za pse. »Še en zabaviščni park pač.« To je le eden od mnogih komentarjev vselej ciničnih prebivalcev »velikega jabolka«.
Celjenje ali odpiranje ran?
Le 300 metrov stran, natanko dve ulici od nove pridobitve, v Brooklynu rojeni gradbeni investitor egiptovsko-poljskih korenin Sharif El Gamal načrtuje gradnjo muzeja islamskih umetnosti. Načrte je prek svojih predstavnikov v javnost poslal tik pred odprtjem spominskega muzeja. Pred dobrimi tremi leti, ob odprtju spominskega parka 9/11, je namreč del ameriške javnosti s temeljitim medijskim pogromom sesul njegov prvotni načrt izgradnje 11-nadstropnega islamskega kulturnega centra z mošejo. Ta na »točko nič« ne sodi, so bili jasni nasprotniki. Skrajno desna združenja, s podporo nekaterih svojcev žrtev, nasprotujejo tudi občutno omiljeni najnovejši različici trinadstropnega muzeja z manjšo molilnico in družabnim centrom. Robert Spencer, avtor protiislamističnega bloga Jihad Watch, je glasen in jasen: »Vsak musliman v sebi nosi džihad (boj). El Gamal naj svoje napore in denar najprej nameni temu, da verniki tak način razmišljanja in delovanja spremenijo. Potem pa se lahko pogovarjamo še o čem.« Podjetnik javne nastope in komentarje vztrajno zavrača, je pa Spencerju v enem od naključnih uličnih srečanj odgovoril kratko in jedrnato: »Tisti, ki so izvedli napade 11. septembra 2001, so najprej kriminalci, šele nato muslimani.«
Javno mnenje liberalnega New Yorka je »spravi« z islamom sicer že dolgo naklonjeno, a je 11. september tudi prvorazredna nacionalna (politična) tema. Na kar ne nazadnje kaže še ena kontroverzna izbira vodstva novega muzeja 9/11. V zbirko so vključili tudi krajši video zapis o vzponu Al Kaide. Kritiki menijo, da izbira filma ni sporna, da pa njegova vsebina negativno prikazuje ves islam in vse njegove vernike. V muzeju očitke brez posebnih utemeljitev zavračajo.
Rane torej tudi trinajst let pozneje ostajajo odprte. Tako kot gradbene jame okoli zdaj že skoraj dokončanega spominskega parka 9/11.
