Skupaj s koalicijo voljnih je pod napačno pretvezo iraškega programa izdelave orožja za množično uničevanje začel vojaški pohod med Evfratom in Tigrisom. Hitra vojaška zmaga, padec Huseinovega režima in vzpostavitev začasne neokolonialne administracije Paula Bremerja je delovala kot močan obliž za ameriško nacijo. Veselje je bilo kratko. Ker je ameriška administracija v etnično-verskem Babilonu začela favorizirati šiite in Kurde in se je v proces vzpostavljanja »novega Iraka« uvodoma izogibala sunitov, je bil začetek državljanske vojne le vprašanje časa.
V Iraku ni zaživel »Jeffersonov tip demokracije«, s katerim so skrajno konservativni krogi v Bushevi administraciji hoteli utopično začeti pohod svobode in demokratičnih idealov Zahoda na Bližnjem vzhodu. Dlje kot je nedokončana vojna v Iraku trajala in se poglabljala, hujši so postajali zločini proti človeštvu. Sektaško nasilje je povzročilo eno izmed največjih begunskih kriz na Bližnjem vzhodu. Še danes zaradi strahu pred vrnitvijo na svoje domove in tudi zaradi občutka brezperspektivnosti razseljenih ostaja več kot milijon Iračanov.
George W. Bush in Tony Blair sta z odločitvijo napada na Irak nedvomno spremenila podobo Bližnjega vzhoda. A še zdaleč ne tako, kot sta si želela. Iran zaradi padca Sadama Huseina ni bil oslabljen. Prav nasprotno ima Teheran sedaj s šiitsko vlado Nurija al Malikija boljše odnose kot kdaj koli poprej z baasističnim režimom Huseina, ki so ga med iransko-iraško vojno podpirale tudi ZDA. Režimi Bližnjega vzhoda zaradi iraške vojne niso začeli padati eden za drugim. Vojaška spodbuda invazije na Irak, pomešana z diplomatskim jezikom kasnejših nastopov Condoleezze Rice, v katerih je pojasnjevala, da ZDA poslej ne bodo več postavljale stabilnosti v državah Bližnjega vzhoda pred demokracijo, je bila le kratkotrajna. Zavezniški avtokratski režimi ZDA v arabskem svetu so s skromnim odpiranjem političnega prostora pritisku sledili le tako dolgo, dokler se iraški pesek za ameriško vojsko ni spremenil v živo blato. Šele na prelomu desetletja je bil status quo na Bližnjem vzhodu postavljen pod vprašaj. Izziv za avtokratske voditelje in Zahodni svet so predstavljali dostojanstva, demokracije in socialne pravičnosti žejni protestniki od Rabata do Teherana.
Deset let po invaziji na Irak ni razlogov za slavje. Nihče od voditeljev, ki so začeli vojno, se še ni znašel pred mednarodnim sodnim tribunalom za storjene vojne zločine. Čeprav je Obamova administracija v Iraku spustila zastavo in razglasila konec vojne, so državo zapustili v črepinjah. Povzročili so tudi hud udarec naslednjim humanitarnim intervencijam, saj se je nezaupanje za motive vojaškega posredovanja držav v mednarodni skupnosti na splošno okrepilo. V teh dneh analitiki kar tekmujejo, kakšne nauke se da povleči iz iraške vojne. Eden izmed temeljnih bi lahko bil: nikoli več.
