Evrope, kakršno so si po koncu prve svetovne vojne zamislili antantni zavezniki z versajsko mirovno pogodbo, je bilo konec še pred 3. septembrom 1939, ko sta Velika Britanija in nekaj ur kasneje še Francija napovedali Nemčiji vojno zaradi napada na Poljsko, in pred 1. septembrom, ko je Adolf Hitler Nemcem in svetu po radiu oznanil, da je »Nemčija z vso silo odgovorila na nenehne poljske provokacije«. Da versajska ureditev Evrope ne bo mogla obstati, so pronicljivi sodobniki domnevali že, ko je bila pogodba podpisana; da se ji bosta Francija in Velika Britanija kot prvi »skrbnici« z dejanji in opustitvami tako zlahka odpovedali, je še danes težko dojeti.
Zasedba Porenja in priključitev Avstrije
Le dva meseca po tistem, ko je Nemčija prvič javno kršila omejitve iz versajske pogodbe s ponovno uvedbo splošne vojaške obveznosti, je nacistični firer v rajhstagu svetu oznanil, da si Nemčija ničesar ne želi bolj kot miru. Kar je bilo v času Hitlerjevega »mirovnega govora« Londonu in Parizu še neznano, je bilo dejstvo, da je firer devetnajst dni pred njim vojnemu ministru generalu Wernerju von Blombergu ukazal pripravo načrtov za zasedbo po versajski pogodbi demilitariziranega Porenja, torej ozemlja na levem bregu Rena. Kodno ime operacije – Schulung (šolanje, urjenje) je bilo, kot se je izkazalo kasneje, nadvse prikladno, le da so njeni nauki koristili predvsem Hitlerju, medtem ko so v Londonu in Parizu lekcijo prešpricali. Na zasedbo Porenja 7. marca 1936, ki se je večini nemških generalov zdela nerazumno tveganje, so se namreč odzvali z medlimi diplomatskimi akcijami v okviru Lige narodov (takrat že jalovo zaposlene z italijanskim napadom na Etiopijo), z ugotovitvijo britanskega zunanjega ministra Anthonyja Edna, da je zasedba Porenja resda udarec za integriteto pogodb, vendar na srečo »nimamo razloga za domnevo, da je nemška akcija sovražna«, in okrepitvijo francoske obrambe na meji z Nemčijo.
Pa bi kakšnih 100 francoskih divizij, kolikor jih je Francija takrat imela na Maginotovi liniji, kot je na sojenju v Nürnbergu po vojni pričal takratni štabni polkovnik ter kasnejši general in načelnik operativnega štaba vrhovnega poveljstva nemških oboroženih sil Alfred Jodl, »lahko razbilo na koščke« nemško vojsko, ki je Porenje zasedla z zgolj tremi bataljoni.
Odziv Velike Britanije in Francije je kajpak vznemiril sosede Nemčije, od katerih je bila firerjeva domovina Avstrija »predestinirana« za prvo tarčo ozemeljske širitve tretjega rajha. Toda celo neučakani Hitler se je zavedal, da potrebuje vojska čas za številčno rast in urjenje, industrija pa za proizvodnjo oborožitve. Zato je Berlin sprejel pobudo Dunaja in 11. julija 1936 sta državi podpisali sporazum, s katerim je Nemčija jamčila, da bo spoštovala avstrijsko suverenost in da se ne bo vmešavala v njene notranje zadeve, Avstrija pa se je v zameno zavezala, da bo ravnala, kot da je »nemška država«.
Takratne mednarodne okoliščine so šle Hitlerju na roko. Benito Mussolini, s katerim bi si lahko zaradi Avstrije prišla navzkriž, je bil še zaposlen z okupacijo Etiopije, udar vojske pod poveljstvom Francisca Franca in izbruh španske državljanske vojne pa sta močno zaostrila politična nasprotja v Parizu. Formalni umik nemškega podpisa pod versajsko mirovno pogodbo, kar je Hitler storil 30. januarja 1937, natanko simbolična štiri leta po tistem, ko je od predsednika Paula von Hindenburga dobil kanclerski mandat, ni nikogar presenetil.
Za večji prikaz kliknite TUKAJ.
Münchenska izročitev Češkoslovaške
Prav tako je lahko komaj koga v Evropi presenetilo, ko je Hitler manj kot dve leti po sporazumu z Avstrijo februarja leta 1938 avstrijskemu kanclerju Kurtu Schuschniggu postavil ultimat: izročitev ključnih vladnih resorjev avstrijskim nacistom v roku enega tedna ali okupacija Avstrije. Schuschnigg je klonil in mirna zasedba Avstrije (njena šifra Operacija Otto priča o Hitlerjevi »osebni zameri« do habsburške dinastije, katere prestolonaslednik je živel v Belgiji) je bila le še vprašanje časa. Da bosta Velika Britanija in Francija tudi tokrat držali roke križem, je bilo jasno že iz izjave britanskega premierja Nevilla Chamberlaina v poslanski zbornici, ki je teden dni po Hitlerjevem ultimatu povsem resno izjavil, da je bilo to, kar se je zgodilo v Berchtesgadnu, »sporazum med dvema državnikoma o določenih ukrepih za izboljšanje odnosov med državami«.
Po priključitvi Avstrije (potrjeni na plebiscitu 10. aprila 1938) se je z diplomatsko pobudo prvič oglasila Moskva. Njena pobuda za konferenco evropskih sil v ali zunaj okvira Lige narodov je naletela na gluha ušesa, Hitler pa se je medtem odločil, da bo najkasneje 1. oktobra z vojaško silo »osvobodil« tri milijone »poniževanih in zatiranih« sudetskih Nemcev na Češkoslovaškem. Toda z diplomatskimi manevri se mu je v Londonu in Parizu posrečilo ustvariti okoliščine in vtis, da gre tokrat res za njegovo zadnjo ozemeljsko zahtevo v Evropi, zaradi česar mu sile niti ni bilo treba uporabiti.
Morda je prav to firerja rešilo pred zaroto, o kateri so v strahu pred vojno, preden bo vojska nanjo pripravljena, razmišljali nekateri generali, neizpodbitno pa je, da je britanski premier po septembrskem letnem shodu nacistične stranke v Nürnbergu, na katerem je Hitler zagrozil, da mora češkoslovaška vlada priznati upravičene zahteve sudetskih Nemcev, drugače bo za to, da jih bo priznala, poskrbela Nemčija, firerju nakazal možnost »mirne rešitve« na rovaš Češkoslovaške.
Hitler je ponudbo sprejel, a na pogovor z njim je moral Chamberlain vse do Berchtesgadna. Ob Franciji, ki je imela hude notranjepolitične težave in razklano vlado, je britanski premier načeloma privolil v nemško zahtevo po odcepitvi Sudetov in priključitvi Nemčiji, Hitler pa je obljubil, da se bo Nemčija do nadaljnjega vzdržala vojaške akcije. Prage ni nihče ničesar vprašal, tudi na britansko-francoski posvet nekaj dni kasneje v London ni bila povabljena, pač pa je bila z »nujnostjo« prepustitve Sudetov Nemčiji zgolj seznanjena.
Za večji prikaz kliknite TUKAJ.
Pakt med smrtnima sovražnikoma
Več kot le nezaupljivemu Josifu Stalinu seveda ni ušlo, da sta Velika Britanija in Francija s štiripartitnim sporazumom 30. septembra v Münchnu izpustili še tretjo priložnost, da bi Hitlerja razmeroma hitro in brez večjega prelivanja krvi vojaško ustavili, ter da na zahodu pobud Moskve za vzpostavitev skupne »fronte zavračanja« ne slišijo. Da bo naslednja na vrsti sovjetska soseda Poljska, ki se je po odcepitvi Slovaške (spodbujeni iz Berlina) in nemški zasedbi preostanka Češke marca 1939 znašla v nacističnem primežu, pa je bilo očitno.
Berlin je Varšavi zahtevo po avtocestno-železniškem koridorju do Danziga oziroma Gdanska (ki je z okolico po versajski pogodbi dobil status svobodnega mesta pod protektoratom Lige narodov) in Vzhodne Prusije s Königsbergom prvič neposredno izrazil manj kot mesec dni po Münchnu, toda Poljaki so jo odločno zavrnili. Hitler je zato novembra 1938 vojski ukazal, naj se pripravi za napad, pol leta kasneje pa določil datum zanj – 1. september.
Hitlerjeve odločenosti, da »popravi še eno krivico« Versaillesa in zbriše z zemljevida še tretjo državo, nastalo po prvi svetovni vojni, ni zmotila niti poslanica ameriškega predsednika Franklina Roosevelta, ki jo je dobil dva tedna po Chamberlainovem zagotovilu v spodnjem domu britanskega parlamenta, da je vlada njenega veličanstva poljski vladi zagotovila vso podporo in da je enako stališče zavzela tudi francoska vlada. Rooseveltovo vprašanje, ali je pripravljen Poljski, baltskim državam, Nizozemski, Belgiji, Franciji, skupno 31 evropskim državam, jamčiti, da jih Nemčija najmanj deset let ne bo napadla, je Hitler javno in zviška zavrnil v govoru pred rajhstagom 28. aprila 1939.
Kar so takrat opazili le redki, je bilo dejstvo, da Hitler v svoji dolgi tiradi ni omenil Sovjetske zveze. Še bolj redki pa so vedeli, da je firer že iskal poti, da si z napadom na Poljsko ne bi nakopal vojne z moskovskim generalisimom. In nasprotno: še pred Hitlerjevo »galantnostjo« je tudi Stalin pred delegati boljševiškega kongresa več ostrih besed kot Nemčiji namenil Veliki Britaniji in Franciji. Nekaj dni po zadnji pobudi za trojno zvezo Francije, Velike Britanije in Sovjetske zveze je tako Stalin v začetku maja (»prozahodnega« Juda) Maksima Litvinova na mestu zunanjega ministra zamenjal z Vjačeslavom Molotovom. Navodila britanskemu veleposlaniku v Moskvi, naj pozitivno odgovori na sovjetsko pobudo, so bila prepozna.
Hitler je bil za dogovor bistveno bolj zavzet. Nemčiji je hotel z gospodarskim sporazumom zagotoviti hrano in surovine, z nenapadalno pogodbo pa nemoteno zasedbo Poljske, preden bi se spravil nad Francijo. Da bi to dobil, je bil firer velikodušen kot le redko: boljševiškemu smrtnemu sovražniku je zagotovil kredit in dostop do najnovejše vojaške tehnologije ter s tajnim protokolom k pogodbi o nenapadanju še del ozemeljskega plena na vzhodu. Nemčija je lahko 1. septembra, le teden dni po podpisu pakta v Moskvi in v skladu s firerjevo direktivo, z vso silo udarila na Poljsko. Njena srčna obramba (v samo eni izmed bitk je tudi elitna esesovska divizija Adolf Hitler izgubila dvajset tankov) je bila hitro zlomljena, a še po vdoru Rdeče armade 17. septembra poljski odpor vse tja v oktober ni bil povsem zadušen. Poljska uradno nikoli ni kapitulirala.
