To je bil eden od mnogih prijetnih dni v Barceloni, ko sredozemsko podnebje še ni dalo slutiti, da se približuje jesen. V mestu je vse od jutra vladalo sproščeno karnevalsko vzdušje, vrhunec pa je doživelo na popoldanskih množičnih manifestacijah za svobodno Katalonijo. Ljudje so bili oblečeni v živahne barve, prevladovali so rdeči in rumeni odtenki, ki so simbol Katalonije. V takšnih barvah je tudi njihova zastava senyera, o kateri krožijo mnoge legende. »Zastava je naš ponos, je kri naših voditeljev,« pravi predstavnik mlajše generacije Andreu Núñez, ki si kljub pridobljeni izobrazbi ne more zagotoviti redne službe, zato se preživlja s priložnostnimi deli.
Izrazita volja po spremembah
S prijateljem in vrstnikom Marçalom Dammom sta se dan pred največjim katalonskim nacionalnim praznikom, ki mu pravijo La Diada, povzpela na enega od gričev zunaj strogega središča Barcelone. Bunker del Carmen se imenuje vzpetina, od koder se razprostre veličasten pogled na milijonsko mesto. Andreu Núñez rad zahaja na priljubljeno turistično točko, kjer so Katalonci pred tristo leti našli zatočišče pred silovitimi spopadi v španski nasledstveni vojni. Takrat je pokrajina izgubila suverenost, ki jo zdaj želi odločno dobiti nazaj. Volja po spremembah v tem delu Iberskega polotoka še nikdar ni bila tako izrazita kot ravno zdaj, ko se približuje novembrski posvetovalni referendum o odcepitvi od Španije. »Dovolj imamo! Utrujeni smo od nenehnih pritiskov Madrida, ki nam iz žepov jemlje denar. Vzeli so si že na milijone evrov, ki jih ne bomo nikdar dobili nazaj. Na ulice gremo z jasnimi zahtevami, saj želimo odločati in razmišljati po svoje. Dovolj je bilo madridskega vsiljevanja. Naj ljudje povedo, kako bi radi živeli. Dajte nam pravico do odločanja,« pove Núñez, levičar po politični opredelitvi, ki živi v Badaloni, kjer separatistične težnje niso tako izrazite kot v drugih delih te najrazvitejše španske avtonomne pokrajine.
Oba poudarjata, da se Katalonci opredeljujejo kot narod, o čemer uradni Madrid ne želi slišati ničesar. Gre za nespoštovanje, je prepričan Andreu Núñez. »Imamo svojo kulturo, svoj jezik, svojo tradicijo. Razlike med Španijo in Katalonijo so zelo očitne, le Madrid jih ne vidi.« Marçal Damm doda, da neodvisnost pokrajine vidi kot veliko iluzijo, pravzaprav kot dolgoletne sanje Katalonije, da bi ljudje živeli bolje. Madridu zameri, da je državo preveč centraliziral v glavnem mestu in da gleda večinoma le na svoje interese. Za zdaj dvomita, ali bosta 9. novembra sploh lahko oddala svoj glas na referendumu, ki ga je španska vlada že večkrat javno označila za nelegalnega in še vztraja pri svojem stališču. »Lahko se zgodi, da bo vstop na volišče prepovedan. Oblast lahko uporabi marsikateri vzvod, a vsakršen njihov poseg bi bil nedemokratičen. Naše zahteve niso nič posebnega, le glasovali bi radi. V Madridu pravijo, da bi morala vsa Španija odločati o naši neodvisnosti, kar ni logično. To je tako, kot bi sosede iz stanovanjskega bloka vprašal, ali lahko sediš v svoji kuhinji. Katalonci nismo nikdar odločali o zadevah, ki se neposredno dotikajo Madrida. Zdaj gre vendarle za naše glasovanje,« je govoril Núñez.
Želijo pravice, ki so jih že imeli
Tovrstno razmišljanje so ljudje zelo glasno izrazili naslednji dan, ko se je na enajst kilometrov dolgi osrednji aveniji Gran Via in Diagonal zgrnilo skoraj dva milijona Kataloncev. Čeprav so prišli iz različnih krajev, so imeli vsi zelo podobne poglede na notranjepolitično dogajanje. Panoramske fotografije njihove velike zabave, kot so nekateri poimenovali dogodek, so nemudoma obšle svet, ki se je lahko prepričal, da Katalonci mislijo resno. Njihova čustva so močno razgreta, ponos pa tako izrazit, da se zdi, da bodo vztrajali do konca. Sporočila iz Madrida, ki bi rad preslišal vsak separatistični poskus, jih le še podžgejo. Starejši možak Josep Luis Navarro je bil prejšnji četrtek eden izmed množice, ki se je popoldne odločila preživeti na manifestacijah pod sloganom »Zdaj je čas«. V ta namen je tako kot večina kupil rdečo majico s tem napisom, v rokah pa je skrbno držal katalonsko zastavo. »Zakaj neodvisnost? Ker je preveč razlik. Največji problemi so v ekonomiji. V tem, da smo pred natanko tristo leti izgubili pravice, vidim precej simbolike. Zdaj želimo nazaj tisto, kar smo nekoč že imeli,« je pripomnil.
A Katalonija vendarle ni tako enotna, kot se je na njen najpomembnejši dan v letu zdelo ob pogledu na barviti ulični živžav. Ankete javnega mnenja trenutno kažejo, da bi z glasovanjem na referendumu šlo vendarle precej na tesno. Nasprotniki odcepitve opozarjajo na usodne posledice, ki bi jih povzročil tako odmeven družbeni premik. Domačini pravijo, da bodo proti glasovali predvsem priseljenci v Katalonijo, ki jih je vedno več. Eden takih je Ricardo Rubén, ki se je v upanju na boljše življenje iz Argentine preselil v Barcelono že pred 38 leti. Zase pravi, da se počuti kot Katalonec, vendar nasprotuje referendumu: »Čustva ljudi, ki protestirajo na ulicah, so premočna. Mar mislite, da ima katalonska vlada odgovor na ekonomsko krizo? Nima ga, zato je politikom lažje igrati z emocionalnimi kartami. Predstavljajte si samostojno Katalonijo, ki bi sama konkurirala velesilam v Aziji, Ameriki, Evropi... Še vedno je dovolj razlogov, da ostanemo pod isto streho in skupaj iščemo različne možnosti za napredek.« Ricardo Rubén je prepričan, da na referendumu nihče ne more zlomiti tako velike države, kot je Španija. Opozoril je na zakonodajo, ki ne dovoljuje nikakršne odcepitve. »Kako naj ljudje odločajo o nečem, kar je že odločeno? Večji del Španije si zagotovo želi, da bi bila naša država močna in enotna. Ljudje proti takšni ureditvi lahko protestirajo, ne morejo pa odločati, saj gre tukaj za interese celotne Španije,« je poudaril.