Natančno 60 let po vojaškem udaru v Iranu je Cia, ameriška obveščevalna agencija, neodvisnemu arhivu za nacionalno varnost univerze George Washington izročila zgodovinske tajne zapise, s katerimi je prvič uradno potrdila svojo vlogo v prevratu. Kljub obilici objavljenega gradiva, ki je zdaj na voljo javnosti, pa zgodovinarji še niso dosegli soglasja o tem, kdo je puč dejansko zasnoval in ga tudi izpeljal. Po mnenju vodstva arhiva, ki je material pridobilo zaradi ameriške zakonodaje o svobodnem pretoku informacij, ni jasno niti to, kako je puč, s katerim so Američani in Britanci zamenjali njim nenaklonjeno vlado, sploh uspel. Nedvomno je, da lahko tem nepojasnjenim vprašanjem dodamo še eno. In sicer kako to, da je Cia sproščeni material izročila prav na 60. obletnico državnega udara, ki je okrepil ameriško prisotnost v Iranu, utrdil oblast šaha Reze Pahlavija ter četrt stoletja kasneje sprožil nov prevrat, s katerim so v Iranu prišli na oblast imami, ki so Američane vrgli iz Irana. Je objava dokumentov, ki jih je Cia brez posebnega razloga prikrivala dolga desetletja, poskus resetiranja odnosov z Iranom ali pa so »dokazi« ameriške režije prevrata poleno pod noge nekoliko bolj obetavnim odnosom z zmernejšim in novoizvoljenim iranskim predsednikom?
»Bitka za Iran«
Objava dokumentov za Irance ne prinaša nobenih novosti. Če že, zdajšnjim verskim voditeljem povzroča nekoliko zadrege. Takratni verski voditelji so namreč (v režiji Američanov?) svojo podporo šahu in vojski utemeljevali z zahtevo, da je treba iranskim komunistom preprečiti prihod na oblast.
Sicer pa je branje teh dokumentov izredno zanimivo. Cia je namreč prvič v celoti razkrila 200 strani dolgo poročilo Donalda N. Wilberja, takratnega šefa misije Cie v Iranu, ki ga je napisal leto dni po prevratu. Morda še pomembnejša pa je analiza strokovnjakov Cie, ki so sredi sedemdesetih let sestavili poročilo z naslovom Bitka za Iran.
Zamisel o državnem udaru je zrasla na britanskem zelniku
V zdaj dostopnem gradivu se zdijo najbolj zanimivi detajli, ki opisujejo nasprotovanje med Cio in MI6, britansko obveščevalno službo. »Vojaški udar, s katerim je bil odstranjen premier Mohamed Mosadek in njegov kabinet nacionalne fronte, je bil izpeljan pod vodstvom Cie in je sestavni del zunanje politike, ki jo je odobrilo vodstvo vlade,« je zapisano v Bitki za Iran. Wilberjev dokument, ki ga je še pred uradnim razkritjem povzelo iransko spletno mesto, nasprotno omenja, da je zamisel o državnem udaru zrasla na zelniku Britancev. MI6 je svoj načrt razkrila Američanom leta 1952. Ker je nacionalizacija iranske naftne industrije ogrozila britanske vitalne interese (poceni nafta potrebna za povojno obnovo ni zaščita interesov Anglo-Iranian Company, predhodnice BP) je London hitel z načrtom za zamenjavo nacionalistično navdahnjenega premierja Mosadeka. Američani so k načrtu pristopili šele aprila 1953, po tem, ko je stike z njimi vzpostavil neki iranski general. Za idejo so se domnevno ogreli zato, da bi Sovjetski zvezi preprečili, da bi se polastila Irana. Britanski in ameriški načrt sta se razlikovala tudi po imenih. Američani so s projektom TPAJAX želeli okrepiti vlogo šaha Pahlavija, medtem ko so Britanci z »Operacijo škorenj« merili na druge notranje zaveznike. Razlike v metodi in vlogah obeh držav naj bi bile tudi razlog za dolgotrajno prikrivanje tajnih dokumentov, trdijo ameriški viri.
Prevrat za milijon dolarjev
Kakor koli, Washington je za prevrat aprila 1953 odobril milijon dolarjev, s katerim je Cia začela sejati razdor med monarhom in nacionalistično razpoloženo vlado. Vendar pa se je šah obotavljal in je nekaj dni pred pučem celo ubežal v Bagdad. Američani so malodane izgubili upanje. V zadnjem hipu jim vendarle uspelo šaha prepričati, da je iz Bagdada naznanil dekret o odstavitvi premierja Mosadeka. Na njegovo mesto je imenoval generala Zahedija. Kljub temu pa se je Cie držala panika. Njena poročila dan pred pučem omenjajo, da je agencija izgubila pregled nad položajem, agentom so odredili, da naj se umaknejo iz Irana. 19. avgusta 1953 so Američane presenetile demonstracije v podporo šaha. Zgodovinski viri omenjajo, da je na spremenjeno razpoloženje iranskih množic vplival razpust parlamenta, zadnja in velika napaka Mosadeka. Množicam so se pridružili imami, nato pa še vojska. Med vojaškim udarom je umrlo nekaj sto ljudi. Američani so za konsolidacijo nove oblasti potrošili še 5 milijonov dolarjev, šah Reza Pahlavi, sicer velik prijatelj socialistične Jugoslavije, pa je v sedemdesetih letih dokončno počistil z iransko levico. Leta 1979 se je iz Pariza – Zahod je bil od nekdaj zatočišče vseh iranskih ubežnikov – vrnil ajatolah Homeini in v Teheranu vpeljal oblast verskega terorja.
