Britanski premier David Cameron je veliki osmoljenec vlečenja vrvi za imenovanje Jean-Clauda Junckerja za novega predsednika evropske komisije. Takoj po evropskih volitvah se je lotil oblikovanja koalicije držav, ki bi preprečila njegovo izvolitev. Čeprav mu sprva ni kazalo slabo, je brez prave strategije nemški kanclerki Angeli Merkel, sicer tudi prvotni Junckerjevi nasprotnici, zagrozil, da bo v primeru imenovanja nekdanjega luksemburškega premierja na čelo komisije morda referendum o izstopu Velike Britanije iz EU izvedel še prej kot leta 2017.
Premier Cameron ne spada v skupino evroskeptikov, tako kot na nedavnih evropskih volitvah zmagovita stranka za neodvisno Veliko Britanijo (UKIP) pod vodstvom Nigela Faragea. Do evropske integracije je precej kritičen, a si ne želi britanskega izstopa iz povezave. Želel bi le boljše pogoje britanskega članstva. Če jih bo izposloval, potem namerava v predreferendumski kampanji jasno zagovarjati ohranitev članstva Velike Britanije v EU. Da bi se o potrebnih reformah Unije lahko pogajal z Jean-Claudom Junckerjem, zagovornikom federalizma, si Cameron ni znal predstavljati.
Cameron za repatriacijo državnih pristojnosti
Premierjeve zahteve za reformo so delno odraz pritiskov okoli sto poslancev velike evrokritične skupine pri njegovih torijcih, hkrati pa tudi zgodovinski odsev ambivalentnega britanskega odnosa do EU – vedno so se razumeli kot njen sestavni, a poseben del. Za Britanijo je evropsko povezovanje v preteklih letih postalo preveč tesno. Poseganje na področja pravosodja in notranjih zadev je bilo le za britanske politike prav tako problematično kot visoke kmetijske subvencije Franciji iz skupne evropske kmetijske politike. Ko so v Cameronovi konservativni stranki med drugim poslanci zahtevali britanski izstop iz skupne ribiške politike, povrnitev nekaterih odvzetih pristojnosti nacionalni državi, je bil prav zaradi pomiritve teh evrokritičnih glasov prisiljen lani najaviti referendum o izstopu Velike Britanije iz EU. Izvedli naj bi ga leta 2017, Cameron pa se namerava do takrat zavzemati za boljši položaj svoje države, ki je neto plačnica v evropski proračun.
Temeljna zahteva britanskega premierja je, da Britanija ne bi bila več zavezana slediti vse bolj tesnemu povezovanju v EU. Podobno kot je decembra 2011 na evropskem vrhu dosegel izvzetek (opt-out) Britanije od podpisa zlatega fiskalnega pravila, bi takšnih izjem za Otok rad dosegel še več. Državi želi s ponovnim pogajanjem z EU vrniti odvzete pravice, proces pa imenujejo repatriacija. Cameron je prav tako zaskrbljen zaradi velikega dotoka migrantske delovne sile iz drugih držav članic EU, ki lahko hitro zahtevajo nadomestek za brezposelnost, če na Otoku ne najdejo zaposlitve. Zato bi rad celo omejil pravico svobode gibanja, enega od temeljev Unije.
Toda v evropski komisiji ugovarjajo: pomisleki Velike Britanije o negativnih posledicah dotoka tuje delovne sile iz držav članic EU so prej mit kot realnost. Tudi študiji londonskega Centra za evropsko reformo in britanske University College London dokazujeta, da migranti delavci iz EU niso bistveno izpraznili državne proračunske blagajne in ogrozili trga delovne sile, temveč so bili s svojim delom neto plačniki v državni proračun.
Majhno zanimanje za odpiranje lizbonske pogodbe
»Naša podjetja cenijo skupni trg. Toda stopnja evropskega vpliva na naša življenja se jim zdi prevelika. Ljudje se bojijo, da bo Britanija posrkana v Združene države Evrope. Te si morda želijo drugi, a ne mi. Ljudje vidijo, kako se jim odvzemajo odločitve, namesto da bi o teh odločali njihovi predstavniki v parlamentu. In skrbijo jih evropska pravila, ki so ljudem omogočila ugodnosti, čeprav niso tukaj nikoli delali. Posledično je demokratično soglasje za britansko članstvo postalo zelo tesno,« je lani ob najavi referenduma dejal Cameron.
Zaradi zahtev po temeljitih reformah v EU – Cameron si želi tudi poenostavitev institucionalnega ustroja EU – bi verjetno morali spremeniti lizbonsko pogodbo. A za poseg v temeljni dokument EU med državami članicami ni širokega posluha. Ob težavnem ratifikacijskem procesu zanimanja za spremembo pogodbe ni, ker bi se ob poskusih britanskih izvzetkov iz evropskih politik lahko odprle tudi podobne zahteve drugih držav članic. Precej bolj verjetno je, da bo Cameron lahko dogovor o posameznih vprašanjih dosegel znotraj koncepta »Evrope različnih hitrosti«. Britanija bi se tako kot druge članice Unije pri posameznih vprašanjih povezovala zgolj, če bi to hotela in bi za sodelovanje dosegla ustrezne kriterije. Po nominaciji Junckerja za mesto predsednika evropske komisije je s takšnim zagotovilom britanskega premierja potolažila že nemška kanclerka Angela Merkel, tudi novi predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz je že nakazal, da bo z Britanijo mogoče doseči dogovor znotraj Evrope različnih hitrosti.
