Miroslav Mišković, drugi najbogatejši Srb in javnosti splošno znan poslovnež, ki mu redno dodajajo naziv tajkun, se bo prihodnji teden pojavil pred sodiščem. Posebni tožilec bo prebral obtožnico in podal dokaze o domnevnem milijonskem okoriščanju med privatizacijo, Mišković pa se bo lahko izrekel o krivdi. Gre za enega najbolj odmevnih procesov v Srbiji, o katerem se je obsežno razpisal celo New York Times.
Miškovića so aretirali decembra, ker naj bi leta 2005 med privatizacijo cestnih podjetij nezakonito pridobil trideset milijonov evrov. Iz preiskovalnega zapora so ga izpustili julija po plačilu protivrednosti dvanajstih milijonov evrov varščine, ki je največja v zgodovini Srbije. Proces ocenjujejo kot del naporov oblasti v boju proti korupciji na poti v Evropsko unijo, torej na zahtevo Bruslja. A zaradi vpliva dve milijardi evrov težkega Miškovića, ki veliko daruje pravoslavni cerkvi, obenem pa ima po trditvah podpredsednika vlade in vodje največje Srbske napredne stranke (SNS) Aleksandra Vučića na plačilnem seznamu vsaj dvajset vplivnih politikov, ima proces tudi močan političen prizvok.
Veliko je razmišljal tudi o poslihv Sloveniji, pa iz njih ni bilo nič
Mišković je znan poslovnež na tleh nekdanje Jugoslavije. Tudi v Sloveniji se je veliko govorilo o njem. Domnevno naj bi bil zainteresiran za nakup Fructala in Mercatorja, iz česar ni bilo pozneje nič. Najbolj pa je znan po propadlem projektu vlaganja nepremičninske veje njegovega holdinga Delta v trgovsko središče v ljubljanskem športnem parku Stožice. Vreden bi bil 242,5 milijona evrov, a padel je v vodo, domnevno zaradi likvidnostnih težav. Prisoten je tudi drugje na tleh nekdanje Jugoslavije, preiskavi proti njemu zaradi spornih privatizacij tečeta v Črni gori ter Bosni in Hercegovini.
Mišković je svoje podjetje Delta M ustanovil v začetku 90. let. Uspeh pripisujejo povezavam z režimom Slobodana Miloševića, a razen zelo kratkega sodelovanja v vladi ni bil preveč politično izpostavljen. Bil je ekskluzivni uvoznik za številne izdelke in je začel bogateti. Po padcu Miloševića je leta 2000 aktivno sodeloval v privatizaciji in se obrnil k novim političnim silam, svoj imperij pa razširil na številne dejavnosti, od finančnih in gradbenih do trgovskih in nepremičninskih. Za nekatere doma in tudi v tujini je simbol škodljive navezave gospodarskih in političnih elit. Prislužil si je omembo v 28 ameriških diplomatskih depešah, ki jih je objavil WikiLeaks. Nekatere so bile napisane izključno o njegovih poslih. Ena omenja, da je Mišković skupaj s tajkunom Milanom Beko na pobudo tedanjega premierja Vojislava Koštunice avgusta 2005 z dogovorjenim izigravanjem drugih ponudnikov kupil največjo srbsko trgovsko verigo C Market. Kar 75 odstotkov podjetja sta kupila za 53 milijonov dolarjev ali za štirikrat manj, kot je bilo vredno po oceni protikorupcijskega organa. »Dogovarjanje tega posla v ozadju kaže, kako so številni veliki privatizacijski posli v času po Miloševiću potekali narobe,« je zapisalo ameriško veleposlaništvo v Beogradu. Leta 2011 je Mišković trgovsko družbo Delta Maxi, v okviru katere je bilo poleg C-Marketa še šest podjetij, prodal belgijskemu Delhaizeju za 932 milijonov evrov.
Politične povezave in politični nasprotniki
Miškovića so mediji povezovali z Demokratsko stranko (DS) prejšnjega predsednika Borisa Tadića. Vendar ne neposredno z njim. Srbski mediji so poročali, da je Miškovića ščitil predvsem tedanji podpredsednik stranke Dragan Đilas, danes predsednik stranke in župan Beograda, ki ga zaradi osebnega bogastva kritiki tudi uvrščajo med tajkune. Tadić se je lani razšel z Đilasom in mu javno namenil nekaj ostrih kritik, obenem pa dejal, da Mišković res išče pot v politiko preko Demokratske stranke, le da se je od tega kot njen častni predsednik skušal javno oddaljiti.
Lani, ko je oblast prevzela stranka SNS, je Vučić napovedal obsežne protikorupcijske preiskave. Mišković je bil očitna tarča, saj je Vučić v preteklosti dejal, da je Mišković nasprotnik njega in njegove napredne stranke. Policija je začela z obsežno preiskavo Miškovićevih poslov – gradbenih in privatizacijskih, domnevne naveze s klanom Šarić in predvsem delovanje preko podjetij v davčnih oazah, zlasti na Cipru in Britanskih Deviških otokih. Decembra lani so ga aretirali, ker naj bi s sinom Markom in še devetimi osebami ob privatizaciji državna cestna podjetja oškodoval za 154 milijonov dolarjev, državni proračun pa še za dobre štiri milijone. Po plačilu varščine se bo branil s prostosti.
Vlada preživela krizo
Ob privatizaciji naj bi iz Srbije odteklo skupno dvajset milijard dolarjev, večinoma na Ciper. Nekateri komentatorji ocenjujejo, da je Mišković le prvi v vrsti, ker je srbska politika pod pritiskom Bruslja, naj obračuna s korupcijo zadnjega desetletja. Številni dosjeji naj bi bili nared za pregon, le da čakajo na zeleno luč politike. Trditve, katera politika ščiti katerega poslovneža, je v Srbiji zgodba z dolgo brado. Drugi pravijo, da je Mišković le tajkunska tarča, kakršno potrebuje vsaka oblast in kakršna je bil pod prejšnjo oblastjo lastnik Mobtela Bogoljub Karić, ki se pred tiralico skriva v Moskvi. Srbski predsednik Tomislav Nikolić je prejšnji teden zanikal poročila, da se s Karićem pogovarja o vrnitvi v Srbijo in opustitvi obtožnice.
Kakorkoli, Evropska unija od Beograda vsekakor zahteva preiskavo 24 najbolj spornih privatizacijskih poslov v okviru prav tako zahtevanega odločnejšega boja proti korupciji. Ta se je namreč zaradi slabih izkušenj z nekaterimi novimi članicami znašel med prednostnimi nalogami, ki jih od kandidatk pričakujejo v Bruslju. In sedanja srbska vlada je doslej storila že presenetljivo veliko, da bi si priborila datum začetka pristopnih pogajanj o članstvu, predvsem v pogajanjih s Kosovom. Pred kratkim je preživela tudi svojo največjo krizo v letu dni, ki jo je povzročil premier Ivica Dačić z zahtevo, naj se vodja manjše koalicijske stranke Združene regije Srbije Mlađan Dinkić odpove položaju mogočnega ministra za finance in gospodarstvo. Ker je ta to zavrnil oziroma v zameno želel še več vpliva, je moral odločiti Vučić in na koncu je moral Dinkić oditi. Vučiću bi sodeč po anketah koristile predčasne volitve in ga še okrepile. Vendar pa je očitno ob posvetu s tujino ugotovil, da bi bil padec vlade v težkem gospodarskem položaju izredno slab scenarij za Srbijo, ki bi lahko ogrozil tudi dosežene dogovore s Kosovom.
