Šest dni po začetku ofenzive iraške vojske na rojstno mesto nekdanjega iraškega diktatorja Sadama Huseina naj bi se vladnim silam ob močnem sodelovanju šiitskih paravojaških milic obetala prva majhna zmaga proti Islamski državi. Zavzeli so že ključne prometnice, ki vodijo v mesto, zdaj pa se pričakuje silovit urbani boj za vsako ulico. Cilj prve velike iraške operacije proti Islamski državi je sicer osvoboditev celotne province Salahudin, kar naj bi služilo kot odskočna deska naslednjega napada na Mosul.
Strah pred novo sektaško vojno
Še preden so iz mesta izgnali borce Islamske države, se že postavlja vprašanje, kako visoka bo cena zmage v pretežno sunitskem Tikritu, od koder je v zadnjih dneh proti severu zbežalo že 30.000 ljudi. Obstaja namreč velika bojazen o novem maščevanju šiitov nad sunitskim prebivalstvom. Iraški premier Haider Abadi je namreč s svojim svarilom pred sodelovanjem prebivalstva z Islamsko državo že postavil okvirje bodočega etničnega čiščenja, ki so ga lani ob ponovnem zavzetju sklopa majhnih vasi ob Evfratu šiitske milice že zagrešile. »Nevtralnost v boju proti Islamski državi ne obstaja. Če kdo poskuša biti nevtralen, je eden izmed njih,« je dejal iraški premier. V minulih dneh je svoje izjave po številnih izrečenih bojaznih, da bi se v državi utegnila ponoviti krvava sektaška državljanska vojna iz let 2006–2008, sicer nekoliko omilil. Vojake je pozval k spoštovanju človekovih pravic in lastnine (sunitskega) prebivalstva.
Iraške kopenske sile v napadih na položaje Islamske države v Tikritu prejemajo pomoč lastnih zračnih sil, medtem ko mednarodna koalicija z zračnimi napadi tokrat ne sodeluje. Ti so bili doslej glavni del njihove strategije boja proti džihadistom. Več kot 2500 zračnih napadov so v Iraku in Siriji od lani izvedla letala koalicije, dobro polovico teh v Iraku. V bitki za Tikrit so ZDA nekolike spremenile svojo strategijo in ob preizkusu iraških varnostnih sil zdaj s stisnjenimi zobmi stavijo na pomoč države, s katero so sredi procesa normalizacije odnosov. Iran je glavni protagonist prodorov iraških varnostnih sil na tikritski fronti. Kot vse močnejši igralec v iraškem političnem prostoru Iran ne skriva več svoje vpletenosti na iraškem bojišču.
Od voditelja šiitskega upora do poveljnika ofenzive
Med najmočnejše šiitske milice, ki v napadu na Tikrit sicer uradno sodelujejo pod poveljstvom iraških sil, dejansko pa imajo ločeno vodstveno strukturo, zagotovo sodi Liga pravičnikov (Asa'ib Ahl al-Haq). Pred desetimi leti je izrasla iz takratne šiitske uporniške skupine Mahdijeve vojske in začela izvajati številne gverilske napade na ameriške okupatorje. Vse od začetka jo vodi iranski general Kasem Suleimani, ki je od leta 1998 poveljnik elitnih enot Kuds, divizije iranskih revolucionarnih gard za tajne operacije v tujini.
Vsak mesec naj bi Suleimanova Liga pravičnikov za operacije dobivala od 1,5 do 2 milijona dolarjev iz Teherana, prav tako jim republikanska garda pomaga z oborožitvijo. Svoje centre za novačenje novih rekrutov imajo v vseh večjih iraških mestih. Prostovoljce, ki se jim želijo pridružiti, pošljejo na dvotedensko usposabljanje v Iran. Poleg dobrega zaslužka zagotavljajo njihovim sorodnikom tudi 5000 dolarjev odškodnine, če bi bili ubiti med boji. Suleimanova milica ni dejavna zgolj v Iraku, njene lovke naj bi segale tudi v sosednjo Sirijo, kjer pa v skladu z iranskimi interesi na bojišču deluje kot zaščitnik režima Bašarja Al Asada.
Američani pridobivajo čas
Čeprav je Suleimani odgovoren za vrsto napadov na ameriške sile v Iraku pred končanjem okupacije, njegova skupina pa v Siriji deluje proti ameriškim interesom, ZDA zdaj vse bolj odkritim posegom Irana na iraškem bojišču ne nasprotujejo. Prav tako jih javno ne odobravajo, pa čeprav Suleimani s svojimi šiitskimi borci dejansko pomaga ohranjati obstoječe frontne linije med vladnimi silami in džihadisti. Suleimani je namreč na ameriškem seznamu teroristov, na dveh sankcijskih seznamih OZN proti Iranu in še na sankcijskem seznamu EU proti šiitski republiki.
Prvi mož ameriške vojske, general Martin Dempsey, presenetljivo odkrito priznava, da je vključenost Irana na iraškem bojišču pozitiven korak, a le če ne bo zaradi tega prišlo do sektaških napetosti. Američani namreč z vpletenostjo Irana pridobivajo čas, da zaključijo urjenje iraških varnostnih sil za nadaljnje ofenzive proti Islamski državi. A številne sunitske države na Bližnjem vzhodu so zaskrbljene zaradi naraščajoče moči Irana v regiji in ameriške politike popuščanja glede iranskega jedrskega vprašanja.
