Čeprav je napovedovanje prihodnosti na Bližnjem vzhodu nehvaležno početje, ki se ga velja izogibati kot mačka vrele kaše, vse kaže, da Asad silvestrovanja prihodnje leto ne bo dočakal v predsedniški palači. Izjemno mavrična sirska opozicija se je s precejšnjo pomočjo in nagovarjanjem svojih najvplivnejših podpornikov letos uspela politično poenotiti. Dosegli so skupno predstavništvo in tako slednjič dočakali tisto priznanje legitimnega predstavnika sirskega ljudstva s strani več kot sto držav, za katerega so si prizadevali že zadnje poldrugo leto.

Če je to priznanje pomembno na simbolični ravni in jasno kaže, koga v Siriji je glavnina mednarodne skupnosti pripravljena v prihodnje upoštevati na političnem parketu, bi bila evforija za skorajšnji konec sirske državljanske vojne povsem preuranjena in neumestna. Uporniške skupine in džihadisti napredujejo na vseh frontah. Dodobra so zavzeli mejno črto s Turčijo, od koder se sedaj povsem nemoteno oskrbujejo z močnejšim orožjem. Prisotni so na Golanski planoti. Predmestja Damaska so takorekoč dnevno vojna cona. Toda kljub vsej finančni, orožarski in politični podpori iz Zalivskih in Zahodnih držav jim doslej ni uspelo strmoglaviti sirskega režima ter posledično presekati transverzale prijateljstva Teherana-Damaska-Hezbolaha.

Sirski režim se je izkazal za izjemno trdoživega. Politična podpora Rusije in Kitajske v varnostnem svetu Združenih narodov je bil le del enačbe tega »uspeha«. Dobra oboroženost vojske in relativno majhno število dezertacij, torej trdnost režima, sta predstavljali drugo spremenljivko Asadovega preživetja.

Nikakor pa ne gre še spregledati bližnjih in daljnih mednarodnih okoliščin, s pomočjo katerih se je stranka Baas s svojim voditeljem uspela obdržati v sedlu. Nerešeno iransko jedrsko vprašanje je dodobra opredelilo previden odnos Zahoda do Sirije. Čeprav je izraelski premier Benjamin Netanjahu v mesecih pred ameriškimi predsedniškimi volitvami močno pritiskal na Baracka Obamo, naj skupaj z Izraelom zavpije »Geronimo!« in s kombiniranimi zračnimi napadi enkrat za vselej opravi z »iransko jedrsko grožnjo«, se je Izrael moral obrisati pod nosom. Washington ni bil zainteresiran za novo eksplozivno fronto na Bližnjem vzhodu najmanj iz dveh razlogov. Niti kombiniran ameriško-izraelski zračni napad ne bi garantiral vrnitve iranskega jedrskega programa nazaj v kameno dobo, temveč bi zgolj upočasnil perfekcioniranje jedrskega cikla in široko proizvodnjo obogatenega urana. Prav tako Obama ni hotel nadalje zaostriti hladnovojnega merjenja mišic z Rusijo, ki je zaradi političnih in geostrateških razhajanj glede Sirije že poskrbelo za arktičen piš med Belo hišo in Kremljem.

V takšnih okoliščinah je posebni odposlanec Združenih narodov in Arabske lige za Sirijo Kofi Anan poskušal do poletja iskati izhod iz »sirske krize«. Dokopal se je do političnega načrta za predčasne volitve, ki je ob neizbežnem Asadovem odhodu z oblasti dopuščal preživetje stranke Baas. Oblikovanje konsenzualno dogovorjene prehodne vlade, organizacija novih volitev in Asadov odhod v izgnanstvo v zameno za imuniteto sodnega pregona, je bila vaba, na katero ni pristal ne uradni Damask ne takrat razdeljena opozicija. Kofi Anan je slednjič vrgel puško koruzo in misijo nemogoče zaupal starosti mirovnega posredništva Lakhdarju Brahimiju.

Ta je prevzel enako razbeljeno žezlo razdeljene mednarodne skupnosti, ki je še vedno s prstom kazala drug na drugega in se medsebojno (pravilno) obtoževala, da druga stran oborožuje eno od strani v konfliktu. Po več tisoč prepotovanih kilometrih »letalske diplomacije« je Brahimi tik pred koncem leta iz naftalina povlekel Ananov mirovni načrt. Spet se je glasno začelo govoriti o vzpostavitvi prehodne vlade in predčasnih volitvah. Za navidezen premik je poskrbel signal iz Moskve, da Asadov režim verjetno ne bo preživel. Združeni narodi so že pilili načrte za morebitno nujno posredovanje modrih čelad misije Unifil iz Libanona v sosednji Siriji. Če bi Asad padel, naj bi se hitro premaknile v sosednjo državo in vsaj uvodoma pred prihodom robustnejše mirovne misije poskušale za silo preprečiti povračilni pokol upornikov nad pripadniki strmoglavljenega režima. Toda igra mačke in miši se je nadaljevala.

Čeprav je Brahimi tik pred koncem decembra v Moskvi tipal, ali bi bil Kremelj zaradi spremenjenih razmerij moči v Siriji sedaj pripravljen spremeniti svoja stališča in Asada prepričati, naj si nov topel dom poišče v Rusiji ali kje drugje, je dočakal nov »njet«.

Naslednjo poglavje v svoji »skorajda nemogoči misiji«, kot je ob prevzemu mandata poimenoval pot iskanja miru za prekinitev spopadov v Siriji, je zaključil z besediščem frustriranega posrednika. »Če ne bo dosežen politični dogovor, državo čaka pekel,« je dejal. Le kdo bi se mu drznil oporekati? Prekaljenemu diplomatu takšne besede gredo le stežka z jezika. Toda dejansko Sirija pekel preživlja že sedaj. Glede na vse delitve mednarodne skupnosti bodo tudi po Asadovem padcu vrata v purgatorij odrešitve težko naoljili.

Prihajajoča sirska tranzicija bo v letu 2013 zagotovo krvava. Njena oblika in končni izid ostajata velika uganka. Zagotovo je le to: leto 2013 se na sirskem političnem parketu ne bo končalo tako, kot se je zaključilo leto 2012. ZDA, Evropska unija, Rusija, Kitajska, Zalivske države, Iran in Združeni narodi – vsi sostorilci v zločinu proti človečnosti – bi se v prihajajočih mesecih morali nahajati pred eno samo dilemo. Z naglim ukrepanjem bodo morali Sirijo rešiti pred zdrsom v brezno propadle države. Kako strm je vzpon iz teh globin, priča zgodba Afganistana.