Obtožba je bila še posebno neprijetna za poljske vernike, ki so bili ves čas prepričani, da so bili katoliški duhovniki v bližnji in daljni preteklosti vedno na strani naroda, nasprotniki okupatorjev, za kar so imeli tudi naročnike poročil pri očetu Konradu Hejmu v Vatikanu.

Vse skupaj je zanje še toliko bolj boleče, ker so ob razkritju ovaduštva omenjenega dominikanca, ki že dolga leta vodi urad za sprejem poljskih romarjev, ki so množično prihajali na Trg sv. Petra na srečanja s svojim rojakom, izvedeli še za možnost, da je s poljsko tajno komunistično policijo sodelovalo še več sto drugih duhovnikov.

WOJTYLI JE VELJALA VSA POZORNOST

Po ugotovitvah, ki so prišle na dan šele po papeževi smrti, so komunistični agenti opazili Karola Wojtylo že davnega leta 1946, vendar so mu vso pozornost in stalno "spremstvo" namenili šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je postal priljubljeni krakovski škof.

Po teh podatkih je tajna policija takrat zelo dobro poznala vse podrobnosti iz škofovega življenja in na njihovi podlagi menda celo nezmotljivo ocenila, da utegne Karol Wojtyla postati kar poglavar katoliške cerkve. Takšne ocene poklicnih varnostnikov je poljsko komunistično vodstvo podcenjevalo, kar ga je naposled tudi drago stalo.

Podatki o doslej nesluteni dejavnosti Konrada Hejma so še najbolj prizadeli poljske dominikance. Njihov škof Majce Zejba je novinarjem priznal, da se mu zdijo dokumenti, ki jih je predstavil direktor Inštituta narodnega spomina profesor Leon Kiers, dovolj avtentični in prepričljivi. Vendar pa je dodal, da se bo šele po pogovoru z osumljenim dominikanskim bratom odločil, kakšna bo usoda tako uglednega člana dominikanskega reda.

Škofu Majceju Zejbi so pokazali izvlečke iz sedemsto strani dolgih policijskih zapisnikov, zavrteli pa so mu tudi magnetofonske posnetke, ki so jih posneli komunistični agenti in na katerih je mogoče jasno prepoznati "glas ovaduha", očeta Konrada Stanislava Hejma.

Dominikanski brat Konrad Stanislav Hejmo odločno zavrača očitke, da je zavestno sodeloval s komunističnimi agenti, ki so ga v svojih analizah in seznamih vodili kot "operativno zvezo". Obžaloval je, ker se jim v inštitutu, ki ga tako hudo obtožuje, ni zdelo vredno, da bi se pred objavo svojih ugotovitev povezali z njim in mu omogočili odgovoriti na obtožbe.

Obenem pa je brat Hejmo priznal, da je res pripravljal analizo o razvoju poljske katoliške cerkve, da pa mu je nikakor niso naročili pri tajni policiji, temveč na škofiji. Verjetno pa so se njegove ugotovitve po kakšni pomoti znašle tudi v rokah komunističnih policijskih operativcev, ali pa jim jih je kdo namerno poslal, če je z njimi res sodelovala tolikšna množica poljskih duhovnikov, kot zdaj ugotavljajo v Inštitutu narodnega spomina.

SPORNA OBJAVA

Dominikanskega brata Konrada Stanislava Hejma je po tistem, ko so časopisi objavili prve podatke iz inštitutovih ugotovitev, vzel v zaščito eden vodilnih poljskih izvedencev za kanonsko pravo Remigiusz Sobanski. Obtožbe, predvsem pa način, kako so bile objavljene, je označil kar za barbarstvo, ki ni le v nasprotju s človekovimi pravicami, temveč tudi vsemi pravnimi normami.