Spletni komentar
Civilisti v navzkrižnem ognju
Ljubljana - Predaja Kofija Anana, prebeg Riada Hidžaba in prihod Saida Džalilija v Damask so zaznamovali minule dni že več kot poldrugo leto trajajoče sirske krize, ki se je sprevrgla v državljansko vojno. Za bivšega generalnega sekretarja Združenih narodov, ki se ni proslavil že med balkanskimi vojnami v devetdesetih leti prejšnjega stoletja se je od samega začetka vedelo, da nima rešilnega ključa, ki bi pomiril zakoreninjena nasprotja še iz obdobja trde vladavine očeta sedanjega sirskega predsednika Bašarja al Asada.
Njegov odstop kot mediatorja v sporu je bil celo precej zakasnel, saj je bila Ananova misija bolj ali manj izgovor za mednarodno skupnost, da se ni jasneje opredelila (pravzaprav razdelila) ob protirežimski vstaji. Podobno velja za zahodno navdušenje ob prebegu sirskega premiera, ki je to funkcijo opravljal še ne dva meseca in je bil nekakšen sunitski vsadek v Asadov alavitski režim. Pri tem gre prej verjeti navedbam državne televizije, da je bil Džalil odstranjen s položaja (in se je srečno zatekel z družino v Jordanijo, da ni bil odstranjen še kako drugače) kot pa trditvam njegovega tiskovnega predstavnika, da se je z vsem srcem predal ideji revolucije.
Odmevna novost v sirski krizi, za katero mednarodna skupnost nima rešitve, pa je odkrit vstop Irana v tamkajšnje dogajanje. Za štiri ducate iranskih šiitskih romarjev, ki so končali kot talci v rokah sirske uporniške vojske pod obtožbo, da so pripadniki iranske revolucionarne garde, velja podobna komentatorska previdnost, kot ob navedbah sirskega režima, da med uporniki rovarijo agentje ameriške Cie. Udeležba enih in drugih je v sirskem konflikta zelo verjetna (in seveda uradno zanikana), fototermin Asada s šefom iranskega vrhovnega narodnega sveta pa ni bilo samo dokazovanje, da je sirski predsednik še v Damasku, ampak potrditev, da Teheran ne bo (zlahka) dopustil zloma osi Iran-Sirija-Hezbolah-Hamas, ki mu še vedno zagotavlja relativno varnost pred neposrednim izraelskim in posledično ameriškim vojaškim napadom zaradi spornega jedrskega programa.
Na Zahodu in tudi pri nas prevladuje poenostavljeno prepričanje, da je Sirija vzplamtela zaradi splošnega ljudskega nezadovoljstva z režimom, podobno kot v Tuniziji, Egiptu in ne nazadnje v Libiji. Dejstvo je, da so se sprožili vsi pritajeni antagonizmi v zelo diferencirani sirski družbi, ki jo sestavljajo suniti, kristjani, Druzi, Kurdi in Asadovi Alaviti ter da so se za nameček v Sirijo zlili islamski militantneži iz bližnjega Iraka ter tudi Libije in Afganistana. V tem navzkrižju interesov, v katerem svojo vlogo igrajo tudi sile izven Sirije od Saudske Arabije in Irana do Rusije in ZDA, ter navzkrižnem ognju so civilisti postavljeni na žrtvenik z vseh strani. Padec Bašarja al Asada tega ne bo spremenil, le sektaško in etnično nasilje se lahko razlije po vsej okolici.
Komentarji
Uredništvo Dnevnik.si spodbuja razpravo uporabnikov o novinarskih prispevkih. Uporabnike poziva, naj pri izražanju mnenj upoštevajo pravila komentiranja. V prizadevanju za preprečevanje sovražnega govora na spletu, ki je po zakonu kazniv, smo se pridružili nacionalnemu projektu Spletno Oko. S klikom na gumb Spletno Oko lahko prijavite komentar, za katerega domnevate, da je sovražen. Prijavo prejmeta upravitelj portala in prijavna točka Spletno Oko, ki jo obravnava le v primeru izpolnjenih kriterijev domnevno nezakonite vsebine.