Na sinočnjem glasovanju v francoski skupščini je nova socialistična vlada, ki ni bistveno drugačna od prejšnje, s 306 glasovi za in 239 proti dobila zaupnico. Francoski predsednik François Hollande je prejšnji teden po hudem porazu socialistov na lokalnih volitvah na čelo vlade postavil energičnega in priljubljenega notranjega ministra Manuela Vallsa, ki naj bi z odločnejšo politiko Francijo rešil iz gospodarske stagnacije, s tem pa tudi iz javnofinančnih težav.
Glasovi tudi nenaklonjenih
Za Vallsa je včeraj glasovala tudi večina od okoli 90 levih socialistov in 17 poslancev Zelenih, čeprav so mu kot desnemu socialistu oboji zelo nenaklonjeni. Najbrž so se ustrašili, da bi ob nezaupnici Hollande razpisal nove volitve, na katerih bi gotovo zmagala desnica. Leve socialiste, ki predstavljajo slabo tretjino socialističnih poslancev, pa je k strankarski disciplini spodbudilo tudi dejstvo, da sta vodilna leva socialista Arnaud Montebourg in Benoît Hamon, s katerima se je preračunljivi Valls v prejšnji vladi spoprijateljil, dobila izjemno pomembni ministrstvi za gospodarstvo in šolstvo. Vsekakor bo zanimivo spremljati spore v novi vladi med levimi in desnimi socialisti. Hamon je v zadnjih dneh že nasprotoval Vallsu, ki zaradi varčevanja noče več povečevati števila učiteljev, kar je Hollande obljubljal pred predsedniškimi volitvami leta 2012.
Valls je včeraj v skupščini v govoru pred glasovanjem razmere v Franciji orisal v zelo temnih slikah. Dejal je, da želi njegova vlada »vliti Francozom zaupanje v prihodnost« in jim dati »novo upanje«. »Svet je poln priložnosti, a lahko je tudi neusmiljen. Naša podjetja se soočajo s svetovno konkurenco, ki je neizprosna (…) Nimamo druge izbire, kot da se tej konkurenci prilagodimo.« Franciji je postavil nalogo, da »obnovi gospodarsko moč, ki jo izgublja v zadnjih desetih letih, da bi tako zmanjšali brezposelnost«. Poudaril je, da je treba zato »sprostiti energijo« podjetij. Tako navdušeno podpira januarski Hollandov načrt, da se podjetjem do leta 2017 letno zmanjša davke in prispevke za 50 milijard evrov. Nova vlada bo zato znižala predvsem stroške zdravstva in lokalnih skupnosti, katerih število se bo znatno zmanjšalo.
Ker pa vendarle vodi socialistično vlado, je tudi obljubil, da bo zmanjšal obdavčitev revnejših gospodinjstev, minimalno mesečno plačo pa bo povečal za 40 evrov. Najbrž ni naključje, da je to napovedal sedem tednov pred evropskimi volitvami, na katerih socialistom grozi, da jih bo prehitela ne le desničarska UMP, ampak tudi skrajnodesničarska Nacionalna fronta.
Proračunski poker
Valls je še prav posebej slovesno izjavil, da bo njegova vlada »z vso resnostjo« zmanjševala proračunski primanjkljaj. Vendar je pri tem zavrnil možnost, da bi zato uvedel stroge varčevalne ukrepe in zmanjšal socialno državo: »Nočem onemogočiti gospodarske rasti, sicer se tudi proračunski primanjkljaj ne bo zmanjšal, prav tako ne brezposelnost.« Tako torej v resnici tvega, da Francija še nekaj časa ne bo sanirala javnih financ, potem ko je bil lani proračunski primanjkljaj kar 4,3-odstoten.
Sicer je že Hollande prejšnji teden dal vedeti, da bo z razbremenitvijo podjetij raje stavil na gospodarsko rast in ne toliko neposredno na zmanjšanje primanjkljaja. Z gospodarsko rastjo pa bodo davčni prihodki večji, torej se bo tako posredno zmanjšal proračunski primanjkljaj. Novi minister za finance Michel Sapin pa je v četrtek izjavil, da se je treba z Brusljem pogovarjati o »tempu« zmanjševanja proračunskega primanjkljaja. To ne pomeni nič drugega, kot da bo Francija ponovno zaprosila za odlog zmanjšanja proračunskega primanjkljaja pod 3 odstotke BDP. Evropska komisija je to »domačo nalogo« Franciji že lani preložila za dve leti, na leto 2015, zdaj pa bi jo Pariz očitno pustil še za leto 2016 ali celo 2017.