Ti in številni drugi svetovni politiki so se 10. maja 1994 zbrali na eni največjih zapriseg v zgodovini. Mandela na predsedniški položaj ni prišel kot še en politik, ki vznemirja kvečjemu del domače in sosedne javnosti. Prišel je kot 76-letna globalna ikona, kot nekdanji najbolj znan svetovni politični zapornik, ki je med 27 leti ječe postal simbol dolgoletnega boja proti politiki rasne razdelitve, ki je padla v globalno turbulentnem obdobju konca 80. in začetka 90. let. Njegova prisega je nosila tako veliko simboliko zaradi upanja in izzivov polne prihodnosti in zaradi njegove preteklosti. »Dokončna smrt apartheida,« je članek o prisegi naslovil eden od časnikov. To je bil dogodek, ki ga preprosto nobena država ni spregledala - Slovenijo je na inavguraciji zastopal predsednik državnega zbora Herman Rigelnik.
»Prišel je čas celjenja ran. Čas, da premostimo prepade, ki nas delijo. Čas, da gradimo,« je rekel Mandela na prisegi. Poslušal jo je ves svet, kar je rekel, pa je mislil prekleto resno. Njegova mirnost, ki jo je izdajal tudi večni nasmešek, in druge značajske odlike so bile morda ključne, da je Južnoafriška republika preživela viharno obdobje po padcu apartheida in vsaj v določeni meri zaživela kot »mavrična nacija«, kot jo je po Mandelovem prevzemu položaja poimenoval nadškof Desmond Tutu. Modrost Mandele je prišla do izraza že koncem 80. let., ko je začel pogovore o tranziciji s predstavniki režima, ki ga je pahnil za zapahe, še bolj pa v 90. letih, ko je država prestajala najbolj kočljivo obdobje in je eksplozivna mešanica negotovosti belcev na eni strani ter teženj k obračunu s preteklostjo bolj radikalnih temnopoltih, denimo Zulujskega gibanja Inkata, na drugi nakazovala možnost, da država zabrede v širše razsežnosti nasilja, ki ga sicer ni manjkalo.
Prednostno prizadevanje je bilo iskanje rasne sprave in Mandela je začel z lastnim zgledom odpuščanja svojim ječarjem. Iskanje sprave je imelo še eno dimenzijo: preprečevanje eksodusa belcev, ki se je po postkolonialnih revolucijah zgodil v številnih afriških državah in jih s tem oropal poslovno-intelektualne elite ter ene od podstati za razvoj. Njenega pomena se je zavedal tudi zaradi lastne zgodbe. Njegova starša sta bila nepismena, Mandeli pa sta splet okoliščin in mentor Walter Sisulu omogočila dopisno šolanje na univerzi, delo v odvetniški pisarni in študij prava na univerzi Witwatersrand, kjer je bil edini temnopolti študent.
Razmere za doseganje sprave so bile obupno zahtevne, belski kmetje so še danes tarča kriminala temnopoltih. A vendarle je državo od leta 1994 zapustilo le petnajst odstotkov od 5,2 milijona belcev. Kako dobro je razumel pot do sprave, kaže zgodba z domačim svetovnim prvenstvom v ragbiju leta 1995, športom belcev, ki jo je zabeležil tudi Hollywood. Mandela se je uprl poskusom, da se prisilno poseže v ikonografijo in sestavo nacionalne ekipe in pošlje negativno sporočilo belcem - namesto tega je ragbi pomagal približati temnopoltim, kar je bilo poplačano z medrasnim slavjem, ko je Južnoafriška republika proti vsem napovedim dvignila pokal svetovnega prvaka, kar je njen največji športni dosežek. Rezultat naporov za iskanje sprave je bila tudi Komisija za resnico in spravo, ki jo je vodil Tutu. Naloga komisije ni bila obsodba zločincev pod apartheidom, ampak iskanje resnice o dogodkih. Končno poročilo je objavila leta 1998 z mešanimi, a v povprečju vendarle bolj pozitivnimi kritikami.
Rolihlahla Mandela se je rodil 18. julija 1918 v vasici na vzhodu države družini z modro krvjo - praded je bil kralj ljudstva Thembu, oče svetovalec kraljeve družine. Temnopolti so Mandelo naslavljali z imenom njegovega plemena Madiba, vzdevek Nelson pa mu je dal učitelj v prvem razredu. Mandelova aktivnejša politična pot se je začela z ustanovitvijo Lige mladih Afriškega narodnega kongresa leta 1944. Mladi so bili kritični do ANC, češ da je vodstvo preveč pasivno, in so pozivali k mirnim protestom in bojkotom, posebej po formalni uvedbi apartheida leta 1948, zaradi česar se je Mandela že znašel v sporih z oblastjo in sodnih procesih. V tem času se je poročil drugič z Winnie Mandela, kasneje zelo radikalno aktivistko.
Vendar dobitnik Nobelove nagrade za mir leta 1993, ki jo je dobil skupaj z zadnjim belskim predsednikom Frederikom de Klerkom, ni bil ves čas pristaš zgolj pacifističnega upora. Med protestom proti zakonodaji rasne segregacije leta 1960 je v streljanju policije umrlo 69 ljudi. Vodstvo ANC vključno z Mandelo je takrat ustanovilo gverilsko krilo gibanja Umkhonto we Swize (kal nacije), ki si je za cilj vzelo vladne ustanove in simbole apartheida, oblasti pa so ga označile za teroristično organizacijo. Mandelo so dvakrat obsodili rušenja oblasti, drugič na dosmrtno ječo, kjer je preživel 27 let. Od leta 1964 do 1982 je bil zaprt v pet kvadratnih metrov veliki celici na zloglasnem otoku Robben, kjer so se verjetno zaradi prisilnega dela v kamnolomu začele težave s pljuči. Tam je bil zaprt skupaj s sedanjim predsednikom Jacobom Zumo. Leta 1982 so ga preselili v manj strog zapor, potem ko je ANC že sprožil odmevno kampanjo za izpustitev Mandele, ki je daleč presegla državne meje. Sredi osemdesetih so po svetovnih prestolnicah potekala velika zborovanja v njegovo podporo, iz radijskih sprejemnikov je odmevala uspešnica Free Nelson Mandela (izpustite Nelsona Mandelo), vse to je vplivalo na del svetovne politike, ki je začel pritiskati na belsko vodstvo. Voditelj Peter Botha je v drugi polovici 80. let začutil vetrove sprememb in pehajočo sapo apartheida ter začel skrivne pogovore z Mandelo, kar je sprožilo razkole v ANC. Leta 1989 je prišel na predsedniški položaj De Klerk in začel oblastno razgradnjo apartheida. 11. februarja 1990 je Mandela zakorakal na svobodo in čez štiri leta zmagal na prvič večrasnih volitvah v štirideset milijonski državi.
Izpeljal je številne reforme, ki jih je zahtevala spremenjena država. Te so prinesle globoke spremembe, čeprav za vse ne dovolj hitre, saj so temnopolti še vedno na slabšem po večini kazalcev. Za drugi mandat pa se Mandela ni potegoval in se leta 1999 upokojil, a ostal nesporna moralna avtoriteta, oče države. Leta 2004 se je skoraj povsem umaknil v zasebnost in izjavil: »Ne kličite me, jaz bom poklical vas.« Nazadnje se je v javnosti pojavil na finalu svetovnega nogometnega prvenstva v Johannesburgu 11. julija 2010. Vse oči so bile uprte v del tribune, kjer je pri 92. letih zadnjič pomahal v javnosti, medtem ko mu je na ustnicah igral znameniti nasmešek. x
