»Včasih se moraš povzpeti zelo visoko, da spoznaš, kako majhen si.« To so bile besede Felixa Baumgartnerja, izrečene 14. oktobra 2012, ko je s posebne kapsule na višini skoraj 39 kilometrov skočil proti Zemlji. Njegov skok iz stratosfere je bil mejnik v zgodovini človeške drznosti, tehnologije in poguma. Za njim je stal Avstrijec s strahovi, ambicijami in življenjem, ki je bilo od nekdaj povezano z višino. In na višini se je tudi končalo. Preminil je namreč pred dnevi v nesreči z jadralnim padalom v kraju Porto Sant'Elpidio v Italiji.
Pogum ni odsotnost strahu – je sposobnost, da ga premagaš
Avstrijski ekstremni športnik se je rodil le dan pred tem, ko je ameriški astronavt Neil Armstrong prvič stopil na Luno – 20. aprila 1969 v Salzburgu. »Že kot otrok sem risal skice raket in letal. Vedno sem sanjal o letenju,« se je nekoč spominjal. Pri 16 letih je prvič skočil s padalom, s tem pa se je začela obsedenost z višino in hitrostjo. Sprva je treniral v avstrijski vojski kot padalec, nato pa se podal na samostojno pot v svet ekstremnih športov. Postal je znan po skokih z najbolj norih objektov po celem svetu – pogosto brez dovoljenj in pod okriljem noči. Leta 1999 je kot prvi človek skočil s Petronas Towers v Maleziji, takrat najvišjega objekta na svetu. V Rio de Janeiru se je povzpel na kip Kristusa Odrešenika in skočil z njegove roke. Leta 2003 je s posebnim ogrodjem s krili iz karbonskih vlaken preletel Rokavski preliv. »Počutil sem se kot ptica. Bil sem popolnoma svoboden,« je opisal neverjeten podvig. Skočil je tudi z viadukta Millau v Franciji, pa s stolpnice Taipei 101 v Tajvanu, ki je nasledil Petronas Towers kot najvišji objekt na svetu. Danes ta naslov pripada Burj Khalifi v Dubaju.
Leta 2007 je z Red Bullom, njegovim dolgoletnim pokroviteljem, začel priprave na projekt Stratos, ki je na koncu stal kar 20 milijonov dolarjev. Cilj je bil skok z roba vesolja, z višine skoraj 40 kilometrov, in med prostim padom prebiti zvočni zid. A prišla je nepričakovana ovira – klavstrofobija. Posebna obleka, podobna astronavtski, ga je utesnjevala. »Bil sem na robu panike. Zaprt prostor me je dušil.« Zaradi napadov tesnobe je moral obiskovati psihologa, ki mu je pomagal pri obvladovanju strahu. »Ljudje mislijo, da se ne bojim. A resnica je ravno nasprotna. Pogum ni odsotnost strahu – je sposobnost, da ga premagaš,« je pojasnjeval.
14. oktobra 2012 zjutraj se je s helijevim balonom dvignil proti stratosferi. V kapsuli, veliki kot telefonska govorilnica, je več kot dve uri potoval navzgor. Ko je dosegel višino 38.969,4 metra, je stopil na rob kapsule. »Pod menoj je bila Zemlja – modra, mirna. Takrat sem začutil spoštovanje. In ponižnost.« Nato je skočil. Po prvih trenutkih padanja se je začel nevarno in hitro vrteti, brez kontrole. »Vrtel sem se tako močno, da sem mislil, da bom izgubil zavest. A potem sem se zbral in umiril.« Med padanjem je presegel hitrost zvoka in dosegel 1357,6 km/h. Tako je postal prvi človek, ki mu je to uspelo brez pomoči vozila. Po štirih minutah in 20 sekundah prostega padanja je odprl padalo in varno pristal v puščavi Nove Mehike. Celoten skok je trajal devet minut in devet sekund. Dogodek si je na spletni platformi YouTube v živo ogledalo več kot osem milijonov ljudi, kar je bil takrat rekord za neposredni prenos.
Pogosto sprožal polemike s svojimi stališči
Po uspehu projekta Stratos je postal svetovna zvezda. A slava mu ni vedno prijala. »Rad imam tišino. Tisti trenutki po skoku – brez kamer, brez hrupa – so zame sveti.« Začel je delati kot pilot reševalnega helikopterja v Avstriji in Nemčiji. Namesto da bi nadaljeval z nevarnimi skoki, je svoj adrenalin usmeril v pomoč drugim. Pogosto je bil kritičen do današnjega sveta. »Danes vsi govorijo o varnosti, a pozabljamo, da brez tveganja ni napredka. Tveganje je sestavni del raziskovanja – in življenja.«
Njegov skok ni bil le spektakel, ampak tudi znanstveni mejnik. Projekt Stratos je prinesel dragocene podatke za razvoj novih varnostnih sistemov in nova spoznanja o vzdrževanju življenja v vesolju. Vesoljske obleke zdaj omogočajo večjo svobodo gibanja. Poleg tega obstajajo novi protokoli za zaščito življenj pilotov, ki letijo na velikih višinah. V zadnjih letih je nastopal z ekipo Flying Bulls kot helikopterski akrobatski pilot na predstavah po vsej Evropi. V Avstriji je bil znan tudi po tem, da je pogosto sprožal polemike s svojimi stališči, med drugim je izražal podporo diktaturi kot obliki vladanja, se povezoval z avstrijskimi skrajno desničarskimi politiki, na družbenih omrežjih pa se norčeval iz boja proti podnebnim spremembam ter javno nasprotoval zelenim strankam in pravicam LGBTQ+ skupnosti.
