Tako kot večina Slovencev je z veseljem spremljala vrhunske nastope slovenskih športnikov v zadnjem obdobju. "Ta zima bo težko ponovljiva. Izkazalo se je, da imamo v Sloveniji izvrstne dosežke v športu tedaj, ko imamo več težav na drugih področjih. Taki rezultati, da se nam klanja ves svet, pa se zgodijo le na vsakih nekaj let."
Majdičeva meni, da je Tina Maze fenomen. "Pokorila je ves svet. Tako ona kot njen trener Andrea Massi pa vesta, kaj bo največji problem pred naslednjo sezono - najti motivacijo, da po sezoni, ko je osvojila praktično vse, začne novo še bolj motivirana in še močnejša, še bolj željna dosežkov. To bo njena največja težava. Smučarski skoki pa so dokaz sistematičnega dela, od klubske ravni naprej. Je pa še nekaj športnikov, ki jim je potrebno reči kapa dol. Prišli bodo tudi padci, športniki pa bodo vseeno potrebovali enako podporo kot sedaj, podobno, kot jo ima Planica vsako leto," je dejala 33-letna Majdičeva.
Trikratna športnica leta v Sloveniji je leta 2011 sklenila svojo bogato športno pot. "Po karieri me ni niti enkrat zamikalo, da bi šla še enkrat v tekmovalne tekaške smučine. Imam srečo, da je temu tako. Študij na fakulteti za družbene vede trenutno malo stoji potem, ko sem opravila nekaj izpitov. Ker od študija ne živim, sem se posvetila tudi delu, ki sem ga začela še med športno kariero, ko sem se pripravljala na konec tistega dela mojega življenja. Imam svojo formo Oneway Sport, ki skrbi za distribucijo opreme za tek na smučeh, biatlon in nordijsko hojo. Delamo delavnice za gradnjo ekipnega duha, predavam o motivaciji, o tem kako priti na vrh in se tam dolgoročno obdržati. Sodelujem s Smučarsko zvezo Slovenije pri delu s pokrovitelji in tudi z Olimpijskim komitejem Slovenije, kot je bil projekt olimpijskih iger v Londonu. Sem kar polno zaposlena. Očitno je malo 'deloholika' v meni ostalo še iz tekaških časov in ne znam živeti z malo dela."
Petra Majdič je eden najbolj prepoznavnih slovenskih obrazov, kar pa ji, kot pravi, pri samem sklepanju poslov ne pomaga. "Prepoznavnost mi pomaga le toliko, da vzbudim malo več zanimanja za posamezni projekt pri ljudeh. Zagotovo pa se dober glas ne širi brez dobrega projekta. Če ne daš sebe vsega v delo, če ne daš nekaj več, kot ima konkurenca, ne prideš nikamor. Kakšna vrata so ti sicer sprva hitreje odprta, vendar moraš imeti tudi dobro idejo, da se stvar začne razvijati. Moja velika sreča je bila, da sem svojo športno upokojitev načrtovala že nekaj let prej in sem lažje začela. To je prava pot, ker je manj strahu, kaj bo potem, in ni potrebno po nepotrebnem vleči kariere. Veliko je odvisno od samih športnikov. Morajo si odgovoriti na vprašanje, kaj želijo početi. Ni prava pot odgovor, da si želijo ostati v športu. Potrebna pa je tudi strokovna pomoč športnikom že v tekmovalnem obdobju, da najdejo pravo pot. Zgodba je lahko zelo uspešna, vendar, ponavljam, potrebno je vedeti, kaj hočeš," je pojasnila Majdičeva.
V Planici je bila tokrat drugo leto zapored. "Bila sem tu že kot otrok v začetku osnovne šole. Kos klobase in sok je imel vsak v nahrbtniku. Oče me je peljal skupaj z mojim starejšim bratom. Ko sem slišala, kako gledalci vzklikajo uuu, uuu, sem vedela, da je šlo za dolg skok, ker sicer nisem nič videla. Po dolgih letih sem se v Planico vrnila po olimpijskih igrah v Vancouvru leta 2010, ko sem bila poškodovana. Imela sem čas in sprejela povabilo organizatorjev. Po končani športni poti sem sedaj drugo leto zapored v Planici in se bom verjetno vračala vsako leto. To je neponovljiv dogodek v Sloveniji, v športnem pogledu zagotovo, pa tudi na drugih področjih. Toliko čustev, toliko zastav, kot jih vsako leto plapola v Planici, tega ni mogoče videti nikjer drugje."
Tudi sama je bila že na skakalnici. "Iz leta v leto me je bolj strah višine. Lani sem bila zaradi snemanja za kandidaturo Planice za svetovno prvenstvo 2017 na zaletni rampi. Usedla nanjo, a sem ekipo, s katero sem delala, pred tem prosila, da me priveže, da ne bi slučajno zdrsnila dol. Je res strašen občutek in sem si tedaj dejala: samo da mi to ne bo treba še enkrat storiti."