V trenerju Simonu Podreberšku sem videl človeka, ki me lahko spremeni in popelje iz krize, ki se je od vlekla od leta 2009, ko je bilo vsako sezono slabše. Drugi razlog je odločitev v moji glavi, da hočem biti še enkrat tako visoko, kot sem že bil, zato sem dal vse od sebe. Odlično sodelujem z reprezentančnimi trenerji na čelu z Goranom Janusom in Igorjem Medvedom.
Vselej ste imeli sloves talentiranega skakalca. Zakaj so nastajala tako velika nihanja?Če povem iskreno, ne vem. Skoki so šport, v katerem nikoli ne veš, katera formula je prava. Tudi na treningu ne veš, kolikšna je dejanska kakovost, ampak te šele tekma postavi na pravo mesto.
Prvič v življenju ste v položaju, da nosite rumeno majico.Počutje je odlično. Tudi sam se še ne zavedam, kaj se dogaja. Na zadnji tekmi v Almatiju, ko sem imel priložnost, da jo oblečem, nisem hotel misliti nanjo. Čeprav sem se je zelo otepal v mislih, mi je stalno skakala pred oči. Zdaj ko jo nosim, je precej lažje. Do konca sta še dve tekmi, bom videl, koliko časa jo bom nosil.
Kako veliko breme je zgodovinska priložnost za zmago v poletni različici svetovnega pokala?Le toliko, kot si ga nadeneš sam. Bolj kot se bom s tem obremenjeval, težje bo v zraku in prej bom padel na doskočišče.
Nepisano pravilo je: če si dober poleti, je velika verjetnost, da boš tudi pozimi.Zelo zelo upam, da tudi drži. Vselej, ko sem bil poleti uspešen, mi je tudi pozimi šlo dobro od nog. Veliko rajši imam sneg, ker je tedaj precej manj trenja na naletu kot poleti na keramiki, zato komaj čakam zimo. A do prvih skokov na snegu me čaka še skoraj dva meseca garanja.
Tekmi v Nižnjem Tagilu v Rusiji in Almatiju v Kazahstanu sta bili posebno doživetje, saj je bilo na potovanju veliko organizacijskih zapletov.V Rusiji so vozniki nori, v Kazahstanu pa še malo bolj. V Rusiji je bilo glede logistike veliko težav zaradi zamud, v Kazahstanu smo bili zaradi zasedenosti hotelov natlačeni po sobah. Ker hrana bi bila po mojem okusu, sem shujšal za dva kilograma in imam zdaj idealno težo. Še dobro, da sem prišel na turnejo z nekaj rezerve, kar se tiče kilogramov. Posebna zgodba je triurna zamuda avtobusa, ki bi nas v Rusiji odpeljal na letališče za polet v Kazahstan. Telefonski klici so bili dovolj, da nas je letalo čakalo poldrugo uro. Za nameček je bil avtobus manjši, kot je bilo število skakalcev, da o vsej prtljagi ne govorim, zato smo bili naloženi na stropa.
