Takšen je vtis, a ni bilo vedno tako. Če zaupam vase in se počutim dobro, me nujnost dosežka ne ovira. V nasprotnem primeru je prepreka zame še večja.
Začetek zimske sezone ni bil obetaven, nato pa je prišlo do klika in krivulja dosežkov se je nenadoma obrnila navzgor.Zadnji dan poletov na Kulmu sem začutil, da se stvari obračajo v pravo smer. Do preobrata je prišlo, ko sem odpravil težave s počepom, ki je bil moja šibka točka. Najbolj sem zadovoljen, ker na poljski turneji ni bilo nihanj, ampak sem stopnjeval kakovost predstav.
Na Kulmu ste tudi zamenjali smuči. Potem ko ste najprej leteli s tistimi, s katerimi ste bili drugi v skupnem seštevku poletne velike nagrade, ste zadnji dan vzeli par za zimo.Še vedno sem prepričan, da so smuči iz poletne serije boljše v zraku, vendar so prepočasne na naletu. Če imam hitrost nižjo za kilometer ali poldrugi kilometer, je enako kot če bi se v smučino podal s štirih zaletnih mest nižje. Zdaj stiskam pesti, da mi bodo za olimpijske igre naredili nove smuči. Proizvajalec je odgovoril, naj ne skrbim, ker imajo vse pod kontrolo.
Vas je grabila panika, ko po sijajnem poletju vstop v zimo ni bil po željah?Nekaj panike je bilo, ko sem se začel loviti v počepu. Tekmi celinskega pokala v Reni in Lahtiju sta mi pokazali, da še vedno znam skakati. Nato sem potreboval nekaj časa, da sem vse skupaj prenesel v svetovni pokal. Upam, da bom sedanjo raven zadržal še dva meseca.
Po lanski klavrni sezoni brez ene osvojene točke ste zamenjali klub. Iz Ilirije ste prestopili v Ihan, kjer je vaš klubski trener Simon Podreberšek.S Podrebrškom se slišiva po vsakem skoku. Glede na trenutno formo je komunikacija kratka. Trenerja najbolj potrebujem takrat, ko mi ne gre in Simon me je spravljal na pravo pot. Glede na to, kar se je dogajalo lani, mi brez Simona ne bi uspelo. V skokih je mogoče vse, z malo sreče si prvi, s smolo pa petdeseti.
Kaj je skrivnost dela Gorana Janusa, da je pod njegovim vodstvom Slovenija že tretjo sezono v vzponu?Njegova največja odlika je, da zaupa fantom. Tistim, ki želijo trdo delati, pušča veliko svobode. Priznam, da včasih, ko mi ne gre, z njim malo težko sodelujem, a takrat me spusti k Podreberšku in težava je rešena. Ko je moje skakanje vrhunsko, kakršno je trenutno, se zelo dobro ujameva, saj ima izjemno oko, ki opazi najmanjše napake. Pri njem je izbira ekipe vedno poštena, ne pa po minulih zaslugah.
Ali bi bili razočarani, če se ne bi uvrstili v olimpijsko ekipo?Malo. A sem bil pripravljen tudi na to, da ne bom še tretjič olimpijec. Ko sem se nehal obremenjevati s tem, se mi je vse odprlo.
Ste človek za ekipne tekme. Od štirih moštvenih kolajn, ki jih je osvojila Slovenija na velikih tekmah, vas ni bilo le ob prvi pred 12 leti v Salt Lake Cityju.Na moštveni tekmi uživam. Dodaten naboj je, da delaš še za nekoga v ekipi in ne le zase. Ne znam pojasniti, zakaj se na ekipni tekmi lažje sprostim. Niso bile vse ekipne uspešne. V Planici, ko bi moral biti najboljši, sem naredil napako.
Vaši spomini na lanski nastop v Sočiju?Čeprav sem bil lani zelo slab, sem prav na srednji skakalnici v Sočiju naredil še najboljše skoke.
Kakšna so pričakovanja za Soči?Nedeljska tekma v Zakopanah je najboljši primer, kaj se lahko zgodi v skokih. Nikoli ne veš, kaj nas čaka v Sočiju. Ob ožjih dresih je izjemen vpliv vetra. Najbolj se je to videlo na Kulmu. Če si imel eno točko plusa ali eno točko minusa, je bil občutek tak, kot bi bil na drugi skakalnici. Vse skupaj je bilo podobno, kot če bi na avtu zamenjal letne gume z zimskimi in se šel vozit po snegu. Žal kakovost skoka ni edini dejavnik, ki vpliva na izid. Vzgonski veter deluje le še pri super skoku. Če si le malo pod tem, takoj izgubiš deset metrov. Odločen sem, da naredim maksimum, kaj bo to prineslo, bomo videli.
