Čudežni deček, lovec na daljave, serijski zmagovalec, zbiralec rekordov, kralj zraka, skakalni bog, superzvezdnik... To je le nekaj presežnikov in vzdevkov, s katerimi ga opisujejo v njegovimi domovini Avstriji in dodajo, da je v smučarskih skokih to, kar je je bil nekoč v formuli ena Michael Schumacher. Pri tem izpostavljajo njegovo strast za osvajanje lovorik, čeprav je zbral že skoraj vse, ki so možne.
»Imam dva cilja. Potem ko sem ujel Nykänena po številu zmag, je kratkoročni 47. zmaga v svetovnem pokalu, s katero bi postal številka ena. Dolgoročni cilj je zlata posamična olimpijska kolajna v Sočiju 2014, ki je še nimam v zbirki. Noro je že to, da sem pri 23 letih podrl toliko rekordov, ki jih ne moreš načrtovati in izsiliti. Enostavno se zgodijo, ko pride pravi trenutek,« pravi 180 centimetrov visoki in 61 kilogramov težki skakalec iz Fulpmesa pri Innsbrucku.
V nasprotju z Nykänenom, na katerega so se med kariero in po njej kar lepili škandali, ki so bili povezani s prevelikimi količinami alkohola (na letališču v Helsinkih ga je Gregor srečal, ko je bil Matti precej okajen, in prosil za avtogram), je Schlierenzauer pravo nasprotje. Mnoge mame v Avstriji bi ga najraje imele za zeta. Njegovo srce pa je že poldrugo leto oddano Štajerki Sandri.
Na svojo izjemno nadarjenost je opozoril februarja 2006 na svetovnem mladinskem prvenstvu v Kranju, kjer je osvojil zlato kolajno, najbolj se mu je tedaj približal Slovenec Jurij Tepeš. »Čeprav sem bil še otrok, sem moral odrasti čez noč, ker so me vsi takoj videli v vodilni vlogi v avstrijski reprezentanci, kjer je konkurenca izjemna. Težko je prenašati pritisk z vseh strani,« pravi Schlierenzauer, ki v skokih postavlja nove mejnike za naslednje generacije.
Njegov obraz pred nastopom spominja na hladnokrvnega igralca pokra, ki ne trzne niti z mišico, čeprav imajo tekmeci boljše karte. Tako hladnokrvno obnašanje sploh ne preseneča, saj je eden izmed njegovih hobijev prav igranje pokra, s katerim si gradi psihično trdnost. V njem je mnogo talentov. Tako dobro kot na skakalnici se znajde tudi na nogometnem igrišču, pri mizi za biljard, s fotografskim aparatom v roki, na atletski stezi, smučišču z alpskimi smučmi, igrišču za golf, v kuhinji, iz katere prijetno diši, ko si natakne predpasnik in vzame v roko kuhalnico.
Hitrost ga je privlačila že, odkar je shodil. Preden je tirolsko skakalno svetišče Berg Isel postalo njegov drugi dom, je bil pogosto ob sankaški progi v Innsbrucku. Ob njej je stiskal pesti, ko je po ledenem kanalu neustrašno drvel njegov stric Markus Prock, eden najboljših sankačev na svetu, tudi dvakratni svetovni in trikratni evropski prvak, nosilec dveh srebrnih in bronaste kolajne z olimpijskih iger. Zdaj je stric uradno tudi njegov menedžer, medtem ko je bil oče Pual le povprečen alpski smučar, a je imela na športne uspehe izjemen vpliv prav družina, iz katere črpa potrebno moč. V dosedanji karieri se sploh še ni srečal z resnejšimi težavami. »Moje delovno mesto je najboljše na svetu. Hobi sem spremenil v poklic. 46. zmaga v svetovnem pokalu je neverjetna točka v moji karieri. Prelomnica, nisem si mislil, da bom dosegel nekaj takšnega. Občutki so neverjetni, saj pišem zgodovino, na kar sem zelo ponosen, in hvala vsem, ki so mi pomagali do tega dosežka,« pravi Schlierenzauer.