Vedel sem, da sem česa podobnega sposoben. Vozil sem hitro, manjkalo mi je le zanesljivosti, ki je na tekmi zelo pomembna. Vesel sem, da sem se zbral in odpeljal podobno, kot mi uspeva na treningu. Vse prevečkrat namreč vozim prehitro in preveč napadalno, zato delam napake. Ima pa ta uspeh tudi grenak priokus. Mislim, da še nikdar nisem imel lepše priložnosti, da bi zmagal. Tik pred koncem zadnje vožnje se mi je na zaključni ravnini zlomila vez, tako da sem ostal brez prve veleslalomske zmage v svetovnem pokalu.
Kaj vam je bližje, paralelni slalom ali veleslalom?Na svoji spletni strani sem zapisal, da sem v obeh disciplinah pripravljen enakovredno, a dejansko je vse odvisno od treninga. Če več vozim slalom, imam občutek, da sem boljši v slalomu, podobna je zgodba z veleslalomom. Imam pa malo slabe vesti glede slaloma, saj sem bil v preteklosti v slalomu boljši in upam, da bo podobno tudi v prihodnje. Imel sem nekaj težav tudi z izbiro deske. Odločil sem se za desko, s katero sem tekmoval že lani, a z njo nisem treniral, zato nisem vedel, kako tvegano vožnjo si lahko privoščim. Te občutke bom zdaj izboljšal.
Na prizoriščih vas je kar precej Slovencev. Se družite med sabo ali ste predvsem tekmeci?Po dolgem času nisem občutil neke negativnosti, neke napetosti, navadili smo se, da vsak skozi sezono dela zase, videvamo se na tekmah. Najbolj moteče je bilo vedno to, da so od določenih tekmovalcev prisotni tudi starši, ki so nastanjeni v istih hotelih in jedo za isto mizo, in oni se včasih ne znajo nadzorovati in lepo obnašati, se tudi napijejo in vsevprek debatirajo. Zdaj tega ni bilo ali pa jih nisem videl. Smo pa seveda na koncu dneva tekmeci, sam imam z večino normalne odnose.
Sestavni del deskanja so padci. Vas je kaj strah, da bi zaradi poškodbe izpustili olimpijske igre v Sočiju?Če hočem biti med najboljšimi, moram dati vse od sebe. Seveda lahko hitro pride do poškodbe, toda ob sebi imam ekipo maserjev in fizioterapevtov, ki poznajo moje telo in mi lahko hitro pomagajo. Če si ne bom ničesar zlomil ali poškodoval kakšne vezi, mislim, da ni bojazni za olimpijske igre. Da pa bi se bal poškodbe, seveda ne pride v poštev, saj bi raven mojega deskanja hitro padla. Ko bo postal strah večji od poguma, bo čas, da neham deskati.
Vam pri celjenju ran pomaga mama, ki je fizioterapevtka?Ravnokar sem bil pri mami in sva celila vnetja, ki jih imam od smučarskih čevljev. Je gotovo najboljša mama fizioterapevtka v Sloveniji. Seveda sodelujem tudi z drugimi, pri fizioterapevtu sem dvakrat ali trikrat na teden. Je pa definitivno moja prednost, da mi je fizioterapija dostopna – kadar koli se lahko odpeljem v ambulanto in mi tam pomagajo. Tako lahko ženem svoje telo dlje kot drugi.
Kako pa je s psihološko pripravo, si pomagate s psihologom?Ne. Če pri sebi čutim, da moram sprazniti in spočiti glavo, to tudi storim. Grem ven, izklopim telefon in internet ter ne vem, kaj se je vmes dogajalo, je kdo o meni kaj pisal... To mi zadostuje, posebnih psiholoških priprav pa ne potrebujem.
Trenirate ločeno od preostale reprezentance, podobno kot na primer Tina Maze. Zaslužite dovolj, da pokrijete vse stroške, ki jih gotovo ni malo?Imam močne sponzorje in dober status pri smučarski zvezi, kar je posledica mojih dosežkov. Imam sistem, da veliko delam sam. Trenerja nimam, sam organiziram treninge s pomočjo serviserja in sotekmovalca. Zato so stroški nižji in lahko normalno živim. Na tak način lahko tudi dlje časa še vztrajam v tem poslu. Ne bi si pa mogel privoščiti, da bi imel s sabo pet ljudi, jim dajal plačo, zanje plačeval stroške hotelov..., ker bi to pomenilo, da bi životaril. Privoščim si točno to, kar si lahko.
