A mlada Novogoričanka ima višje cilje, saj želi preseči dosežke strica Bojana in nekega dne priti tja, kjer je danes najboljši Slovenec Darko Jorgić.
Za začetek: kako je bilo na ljubljanskem turnirju WTT Star Contender igrati v mešanih dvojicah s stricem Bojanom? Se je to kaj razlikovalo od običajnih dvobojev?
Bil je neverjeten občutek. Smo vendarle družina, zato sem si tudi zaželela, da bi ob njegovem slovesu od mednarodnih turnirjev, čeprav bo morda še kdaj igral za slovensko reprezentanco, igrala z njim. Lepo je bilo igrati z njim, je pa bilo pa vseeno drugače, kajti v zadnjem času sem v mešanih dvojicah igrala z Denijem Kožulom, s katerim sva se zelo dobro ujela in bova še naprej igrala skupaj.
Kako ocenjujete dvoboj proti Nemcema Wimu Verdonschotu in Franziski Schreiner, ki sta vaju premagala?
V prvem in tretjem nizu sva bila blizu uspeha, v prvem sva vodila še z 9:5, nato pa se jaz nisem dobro znašla pri vračanju njunega servisa in sem zgrešila nekaj žogic in sva ga izgubila na razliko. Tudi v tretjem sva vodila s 7:3, ampak vse to je po svoje normalno, saj do zdaj nikoli nisva igrala skupaj. Če ni uigranosti, je v dvojicah težko priti do zmage.
Ko sva že omenila strica Bojana, legendo slovenskega namiznega tenisa, koliko je njegova zasluga, da ste se odločili za namizni tenis?
Velika, čeprav je tu še dedek Miroslav, ki je bil moj prvi trener. Še vedno sodelujeva, sem pa veliko trenirala tudi z Bojanom, ki me je, ko sem šele začenjala igrati, vodil na priprave v Nemčijo. Oba mi veliko pomagata, zato imata največ zaslug za moj razvoj.
Kako pa poteka vajino sodelovanje z dedkom Miroslavom, je včasih težko ločevati družinske odnose od trenerskih?
V mlajših letih me je dedek vedno vodil tudi na tekmah in je sedel za mano, zdaj pa ne več. Ker sem že starejša, tudi sama vem, kaj moram narediti, tako da včasih nisva na isti valovni dolžini, zato ga raje vidim na tribunah, kot da sedi za mano. Seveda je drugače, ko samo trenirava, takrat je še vedno on tisti, ki vse vodi.
V klubskem namiznem tenisu igrate za zagrebško Mladost, ki velja za enega najboljših klubov v regiji. Zakaj ste se odločili za ta klub in kaj vam prinaša igranje v hrvaški ligi?
Sicer tudi na Hrvaškem nimajo namiznoteniškega centra, so pa njihovi klubi precej močnejši od slovenskih. Večina hrvaških reprezentantk se vrača domov in trenira v teh klubih, tako da imam na voljo bolj kakovostne treninge. V Mladosti pa potekajo tudi priprave hrvaške članske reprezentance. V hrvaški ligi igra tudi veliko tujk, med njimi igralki, ki sta okoli stotega mesta na svetu. Ni Xian Lian iz Luksemburga, ki je stara že 60 let in še vedno igra odlično ter Lee Ho Ching iz Hongkonga. Obe igrata za najboljšo hrvaško ekipo Dr. Časl.
Na svetovni lestvici ste trenutno najvišje uvrščena Slovenka, na 270. mestu. V zadnjem času ste sicer nekoliko izgubili nekaj mest, predvsem zato, ker večinoma igrate na mladinskih turnirjih. Zakaj ste se odločili za tak pristop?
Ena od mojih želja je bila postati najboljša slovenska igralka na ITTF lestvici, a moj cilj je priti precej višje od trenutnega 270. mesta. Ker pa je to moja zadnja sezona v mladinski konkurenci, sem se zdaj bolj osredotočila na mladinske turnirje, da si zagotovim dovolj točk za svetovno prvenstvo novembra v Romuniji. Pred tem me čaka še evropsko mladinsko prvenstvo julija, ti dve tekmovanji sta trenutno zame najpomembnejši.
Kako pa ste zadovoljni z dozdajšnjo kariero? Nenazadnje ste že dvakrat postali slovenska članska posamična prvakinja.
Pravzaprav gre vse po načrtih. Zavedam se, da moram kariero graditi postopoma, korak za korakom, saj v namiznem tenisu ni bližnjic. V mladinski konkurenci sem že dosegla nekaj odmevnih rezultatov, na turnirjih WTT sem igrala tudi v polfinalih in finalih, z Mitrofanovo sva osvojili srebrno kolajno v dvojicah do 21 let... Na bližnjem mladinskem EP v Ostravi ciljam na tri kolajne in upam, da se mi bo to uresničilo. Verjamem vase, vem, česa sem sposobna, in naredila bom vse, da to tudi dokažem.
Kje vidite največ prostora za napredek?
Glede na to, da sem šele na začetku svoje poti in da končujem mladinsko konkurenco, so rezerve pravzaprav povsod. Zavedam se, da je članski namizni tenis popolnoma drugačen kot mladinski, zato me čaka še veliko dela. Pripravljena sem na trdo delo in odrekanja ter upam, da bom nekoč tam, kjer je bil moj stric Bojan ali kjer je zdaj Darko Jorgić. Veliko pozornosti namenjam telesni pripravljenosti, poleg tega pa tudi psihološki. V namiznem tenisu ni dovolj le dobra roka ali talent, če nisi z glavo pri stvari, je zelo težko doseči vrhunski rezultat.
Kakšni so vaši cilji za prihodnost?
Upam, da bom nekoč prišla tako visoko, kot je zdaj Darko Jorgić, deseti igralec sveta. To je moja velika želja in storila bom vse, da jo uresničim. Edina pot do tja vodi skozi veliko treninga in odrekanja, saj v namiznem tenisu, kot sem že omenila, ni bližnjic.
Imate kakšnega vzornika? Je to stric Bojan?
On bo vedno moj vzornik, saj vem, kaj vse je moral dati skozi, da je prišel do teh rezultatov. Že od malih nog pa občudujem Romunko Bernadette Szocs, tako da se, kar se pripravljenosti tiče, zgledujem tudi po njej.
