Postanki za menjavo pnevmatik, dolivanje goriva, popravilo vozila, okrepčilo voznika in podobno so bili vedno pomemben del tekmovanj z vozili. Konec petdesetih let so na avtomobilističnih tekmovanjih najvišjega ranga, iz katerih se je kasneje razvila formula 1, najhitrejši postanki lahko trajali tudi več minut. Na koncu je bilo treba avto še poriniti, da je lahko speljal in nadaljeval dirko.
Starejši gledalci formule 1 se bodo spomnili legendarnega avstrijskega dirkača Nikija Laude, ki je tekmoval v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja ter večkrat osvojil naslov svetovnega prvaka. V njegovem času so postanki v boksih trajali okoli pol minute, med 25 in 30 sekundami. Ekipa mehanikov takrat še ni nosila kombinezonov in zaščitnih čelad – vse skupaj je bolj spominjalo na družbo dolgolasih »Beatlov«, ki so skakali okoli bolida in privijali kolesa.
V devetdesetih letih, ko je v bencinskem športu tekmoval legendarni Nemec Michael Schumacher, so bili postanki že občutno krajši – denimo med 8 in 10 sekundami. Predvsem se je izboljšala hitrost menjave pnevmatik, še vedno pa je bil problem dolivanje goriva, zaradi katerega so morali dirkači z že preobutim dirkalnikom dalj časa čakati, da so lahko speljali in nadaljevali dirko.
Od takrat do danes pa je prišlo do neverjetnega napredka – skoraj bi lahko rekli, da postanka ni več mogoče opraviti hitreje. V zadnjih sezonah na primer moštva zamenjajo gume in dotočijo gorivo v manj kot dveh sekundah!
Hitrost postankov v formuli 1:
