Konec meseca in v začetku prihodnjega ga v kvalifikacijah za ligo prvakov čaka nizozemski Orion Stars Doetinchem. Ekipo bo po trinajstih letih znova vodil 60-letni Igor Kolaković, nekdanji selektor Srbije in evropski prvak iz leta 2011.
Čeprav ste v dolgoletni trenerski karieri pogosto začenjali priprave v nepopolnih zasedbah zaradi reprezentančnih obveznosti, se vam verjetno še nikoli ni zgodilo, da bi večji del priprav opravili le s petimi igralci?
Res je, situacija je nenavadna, a ne povsem nova. Večkrat sem bil v vlogi, ko sem imel sam reprezentančne obveznosti, moji klubi pa so začenjali priprave z zelo malo igralci. Tokrat sem se znašel na drugi strani. To ni preprosto, predvsem za igralce, ki morajo ohranjati motivacijo, vemo pa, da je odbojka šport, ki zahteva polno igrišče. Zato smo občasno trenirali skupaj s Črnučami in Triglavom iz Kranja, ki sta nam omogočila skupne treninge in izvedbo določenih igralnih situacij. Večino časa pa smo bili sami, zato imam do teh petih fantov veliko spoštovanje. Ves čas so delali zavzeto, tudi pri ponavljajočih se tehničnih vajah. Zdaj, ko je ekipa popolna, je delo veliko lažje in vzdušje drugačno.
V kakšnem stanju so se vrnili reprezentanti?
Tine Urnaut ima še vedno nekaj težav z vratom, preostali so prišli v dobrem stanju, brez večjih poškodb. Nekaj manjših težav je imel Jani Kovačič, a to ni vplivalo na trening. Od prejšnjega torka treniramo v popolni zasedbi, reprezentanti so prišli motivirani, brez vidne utrujenosti po svetovnem prvenstvu. Veseli so, da lahko spet igrajo za ACH Volley, za svoj klub in v svoji državi. To jemljejo kot privilegij, kar se vidi na vsakem treningu.
Pred vami so že prve pripravljalne preizkušnje, konec tedna pa vas čaka močan turnir na Poljskem.
Še pred tem bomo odigrali pripravljalno tekmo z avstrijskim Dobom, kar nam bo prišlo zelo prav. Na Poljskem nas nato čaka turnir v Twardogóri, kjer bomo najprej igrali proti Zawiercem, ki je eden od resnih kandidatov za naslov v ligi prvakov. Poleg njega bosta tam še Trefl Gdansk in okrepljeni Galatasaray. To bodo kakovostne preizkušnje za nas. Upam pa, da bomo do odhoda na Nizozemsko odigrali še tekmo z zagrebško Mladostjo.
Že čez tri tedne vas v Doetinchemu čaka prva tekma v kvalifikacijah lige prvakov. Tudi nizozemski prvak se je okrepil in bo precej nevaren nasprotnik, kajne?
Drži. V ekipo se je vrnil korektor Wouter Ter Maat, ki je s turškim Ziraatom osvojil tri lovorike in bil soigralec Tončka Šterna. Prišel je tudi sprejemalec Gijs Jorna iz Gdanska, ki v reprezentanci igra na mestu libera. Oba sta izkušena igralca, preostali so večinoma iz lanske šampionske zasedbe. To je kakovostna ekipa, z novim nemškim podajalcem Julienom Amedegnatom pa še dodatno okrepljena.
Kljub temu so cilji ACH Volleyja jasni, a čaka vas zahtevna pot skozi tri kroge kvalifikacij brez možnosti popravnega izpita. Lahko to predstavlja dodatno breme za ekipo?
Seveda je določen pritisk prisoten, a to je del naše odgovornosti. Brez pritiska tudi ni napredka. Gremo korak za korakom, prva tekma bo najpomembnejša, potem pa bomo videli, kaj bo prinesel povratni dvoboj v Ljubljani. Res je, da smo morda kakovostnejši od nekaterih ekip, ki so že v skupinskem delu, a zaradi slabših rezultatov slovenskih klubov v zadnjih letih nimamo dovolj točk za neposredno uvrstitev. Pritisk obstaja, a se moramo znati spopasti tudi z njim.
Pred petnajstimi leti ste prvič sedli na klop ACH Volleyja. Takrat so najboljši slovenski igralci odhajali v tujino, zdaj se vračajo domov. Kako bi primerjali ti obdobji?
Takrat smo imeli nastop v ligi prvakov že zagotovljen, kar je bilo z vidika priprav lažje, pa tudi sama konkurenca ni bila tako močna kot danes. Zdaj imajo Italija, Poljska in Turčija po tri vrhunske ekipe, ki že vrsto let ogromno vlagajo v odbojko, zato je kakovost v ligi prvakov še višja. A sočasno je privilegij spet biti trener ACH Volleyja, v katerem je zbranih toliko odličnih igralcev, ki so se vrnili domov, in mladih talentov, ki so prihodnost slovenske odbojke. Starejši igralci prinašajo kakovost in izkušnje, mlajši pa energijo in zagon. To je odlična kombinacija. Verjamem, da je to priložnost, da slovenska klubska odbojka z domačimi reprezentanti postane prepoznavna tudi v Evropi.
Če se uvrstite v ligo prvakov, boste igrali le še na domačem prvenstvu in pokalu. Ste se srednjeevropski ligi odrekli, ker vam ne prinaša dovolj kakovostnih tekem?
Mislim, da ste zadeli bistvo. V trenutni obliki takšna liga nima pravega smisla. Poleg tega nas že v kvalifikacijah čakajo tekme na najvišji ravni, tako da bo tekem dovolj. Od konca meseca naprej bomo igrali dvakrat na teden, potem pa je tu še pokal Slovenije, kjer nas januarja čaka zaključni turnir. Tekmovalnega ritma nam torej ne bo manjkalo.
Kot nekdanji selektor srbske in iranske reprezentance zelo dobro poznate svetovno odbojko. Na Filipinih se je končalo svetovno prvenstvo, ki je prineslo precej presenečenj. Se vam zdi, da še nikoli ni bilo toliko izenačenih reprezentanc na vrhu?
Deloma se strinjam. Nekatere reprezentance, ki jih poleti ni bilo v ospredju, so na prvenstvu odigrale odlično, denimo Bolgarija in Češka, ki nista bili obremenjeni z ligo narodov. Podobno velja za Finsko in Turčijo. Po drugi strani so ekipe, ki so bile v finalu lige narodov, kot so Francija, Brazilija in Japonska, na prvenstvu delovale utrujeno. Tudi Slovenija je bila oslabljena, saj ni bilo Možiča in Urnauta, zato je moral Mujanović igrati na sprejemu. Kakovost tekem nasploh ni bila na najvišji ravni, kajti igralci so preprosto preobremenjeni. Zaradi natrpanega urnika je bilo tudi toliko poškodb in nepričakovanih rezultatov.
Kako pa vidite prihodnost slovenske reprezentance, ki se postopno pomlajuje?
Slovenija ima majhno bazo igralcev, a vseeno dosega vrhunske rezultate. Veliko pomeni, da fantje radi igrajo za reprezentanco: starejši prihajajo z veseljem, mlajši pa jih uspešno dohitevajo. V zadnjih sezonah so mnogi dobili priložnost v ligi narodov in jo dobro izkoristili. Ekipa je naredila korak naprej tudi z novim selektorjem Fabiem Solijem, ki je dosegel odličen rezultat, čeprav je igral brez Urnauta, Pajenka, Ropreta in Čebulja. To kaže, da ima Slovenija lepo prihodnost.
Naslov svetovnega prvaka je osvojila Italija. Vas je to presenetilo?
Iskreno, pričakoval sem Poljsko. Zdelo se mi je, da bo Italija po poškodbi Lavie v težavah, pa tudi Romano v minuli sezoni ni bil v najboljši formi. A neverjetno so se pobrali po porazu z Belgijo v skupinskem delu in nato v polfinalu proti Poljski prikazali odbojko iz učbenikov.
Kaj pa Bolgarija? Se vrača med najmočnejše reprezentance sveta?
Brata Nikolov sta izjemna. Mlajši, Simeon, jim je prinesel ravno tisto, kar so pogrešali – mirnost in organizacijo igre, Aleksandar pa je že prej opozoril nase. Zdaj imata močno generacijo, zato verjamem, da bo Bolgarija v prihodnjih letih vedno kandidat za kolajne.
