Njen dolgoletni kapetan bo v novi sezoni po sedemnajstih letih znova zaigral za ACH Volley, pred prihodom v reprezentanco pa je s katarsko ekipo Al Rajan v Kjotu na Japonskem osvojil naslov azijskega klubskega prvaka.
Kdaj ste začeli resno razmišljati, da bi se po dolgih letih igranja odbojke v tujini vrnili v domače dvorane?
Kot je pred dnevi dejal že Zoran Janković, ljubljanski župan, je ideja padla lani na eni od večerij, ko se je govorilo tudi o tem, koliko zaslužimo v tujini. Takrat se je sploh začel ta projekt. Zato smo mu maksimalno hvaležni, ker biti doma je nekaj povsem drugega kot biti v tujini. Sedemnajst let je dolgo obdobje – v tem času sem zamenjal številne države in klube, ves čas sem bil v novih situacijah, zato je res lepo priti domov.
Z vašim prihodom in prihodom Alena Pajenka, Gregorja Ropreta in Tončka Šterna bodo tudi ambicije ACH Volleyja v ligi prvakov precej višje kot v zadnjih letih. Janković celo omenja zaključni turnir lige prvakov v Stožicah.
Moje želje so vedno enake. Ko stopim na igrišče, želim zmagati in igrati najboljšo mogočo odbojko. To se ne bo nikoli spremenilo. Toda uvrstitev na zaključni turnir lige prvakov, čeprav tudi letos ne bo ruskih klubov, nikakor ne bo lahka naloga. Mislim, da je vsaj deset do dvanajst ekip, ki imajo enkrat, če ne dvakrat večji proračun, kot ga bo imel ACH Volley – ta bo nekaj čez dva milijona evrov. Sami vidite, kakšni vložki so v turški klubski odbojki, kjer vlagajo nerealne zneske, tu so še Italijani, Poljaki …
Ali je mogoče projekt ACH Volleyja primerjati s slovensko reprezentanco, ki je pred desetimi leti osvojila svojo prvo kolajno na evropskem prvenstvu?
Ena od prednosti v primerjavi z reprezentanco je ta, da ACH Volley ne bo začenjal zgodbe z ničle. Njegova osnova je boljša – imamo igralce, ki so že osvajali kolajne na največjih tekmovanjih, in večino najbolj nadarjenih slovenskih odbojkarjev. Naredili bomo vse, da ACH Volley dvignemo na najvišjo raven. Zato bomo skušali odigrati veliko težkih tekem, tudi prijateljskih, da bi čim bolj napredovali. Ideja in želja je, da igramo najboljšo možno odbojko – tako kot v reprezentanci. In ko igraš takšno odbojko, lahko premagaš vsakogar.
Kako boste reševali težavo, da vam slovenska liga in srednjeevropska liga ne ponudita dovolj težkih tekem, čeprav so te ključne pri lovljenju forme?
Tega se vsi zavedamo. Zato sem že omenil, da bomo morali odigrati veliko prijateljskih tekem. Italija je blizu, ACH Volley pa je zdaj dovolj atraktiven, da bomo zanimivi za italijanske klube. Kajti šele ko igraš proti močnejšim nasprotnikom, ki te premagujejo, vidiš, kaj moraš v svoji igri popraviti. To bo ena glavnih in najpomembnejših stvari v novi sezoni.
Že tako ste v zadnjem desetletju poletja preživljali v družbi reprezentančnih soigralcev, zdaj boste s številnimi skupaj še v klubu. Ali se res nikoli ne naveličate drug drugega?
Nasprotno, na tak način bomo imeli še več časa, več prostora, da izboljšujemo stvari, ki so potrebne, da napredujemo in dvignemo raven svoje igre.
Ko ste prvič prišli v ACH Volley, ste bili nadarjen, a vendarle še neuveljavljen igralec. Boste zdaj, podobno kot v reprezentanci, na neki način mentor svojim naslednikom?
V slovenski odbojki je bilo vedno veliko nadarjenih igralcev in talenta. Pomembno pa je, da ta talent znajo izkoristiti. Tem mladim igralcem je treba dati prave nasvete in jim omogočiti, da se približajo svojemu potencialu. Seveda je pri tem ključno tudi kakovostno strokovno delo, ki jim ga je klubsko vodstvo omogočilo.
Od začetka klubske sezone vas ločujejo še štirje meseci, zdaj pa vas čaka reprezentančno poletje. V nasprotju z nekaterimi soigralci si v prvem delu reprezentančne sezone niste vzeli počitka. Zakaj?
Telesno se odlično počutim, dobro treniram in trenutno ne čutim posebne potrebe po počitku. Rad imam odbojko, v njej uživam in tudi v prihodnje bom nadaljeval v tem duhu. Želim pomagati ekipi pri doseganju ciljev. Naša želja je, da igramo še boljšo odbojko kot lansko poletje.
Prvi del reprezentančne sezone bo nekoliko drugačen, saj je na pripravah veliko mlajših igralcev, ki se še uveljavljajo. Koliko lahko to vpliva na rezultatske cilje v ligi narodov?
Čeprav bo letošnja sezona v ligi narodov nekoliko bolj umirjena, saj nam ne bo treba loviti točk, da bi se uvrstili na olimpijske igre, to ne pomeni, da bodo rezultatski cilj nižji. Vsako tekmo bomo odigrali z željo po zmagi. Kdor koli bo na igrišču, bo dal vse od sebe in poskušali bomo igrati najboljšo možno odbojko. Cilj je, da bomo v ključnih tekmah imeli še dodatno rezervo in bili na svetovnem prvenstvu v najboljši formi.
Ali pričakujete, da tudi druge reprezentance v letošnji poolimpijski sezoni – ob dejstvu, da vas jeseni čaka svetovno prvenstvo – ne bodo nastopile v najmočnejših postavah?
Že v preteklosti ni bilo nič nenavadnega, da najmočnejše reprezentance v začetku sezone niso igrale z vsemi najboljšimi. Američani denimo lani prvih dveh turnirjev niso igrali s popolno ekipo. Podobno pričakujem tudi letos. A tiste ekipe, ki se bodo uvrstile na zaključni turnir in ga želele osvojiti, bodo verjetno nastopile v najmočnejših zasedbah. Naš prvi cilj v ligi narodov bo uvrstitev med osem najboljših, zato bo zelo pomembno, kako bomo delali na treningih.
Že od časov Andree Gianija naprej smo vajeni, da slovensko reprezentanco vodijo vrhunski trenerji. Je to znamenje, kako cenjena je ta reprezentanca?
Zagotovo. Glede na uspehe v zadnjem desetletju je veliko trenerjev motiviranih za delo z našo reprezentanco. To je dokaz, da smo prehodili izjemno pot in da gremo v pravo smer. Le tako bomo lahko še napredovali.
Kako dobro ste poznali selektorja Fabia Solija, preden je prevzel slovensko reprezentanco?
Ko je bil trener Monze, sem pod njegovim vodstvom dvakrat treniral po dva meseca, zato sem dobro spoznal njegov način dela. Že takrat mi je bil zelo všeč, njegovi nedavni uspehi s Trentinom pa so dokaz njegove kakovosti. Zdaj prvič sodelujeva še v reprezentanci in prvi vtisi so zelo pozitivni.
Je to trener, ki ga ta ekipa potrebuje – temperamenten, strokoven, zavzet in sposoben dvigniti glas, ko je treba?
Mislim, da smo z vsemi trenerji po Gianiju dosegali dobre rezultate, zato jih ne bi ocenjeval. Res pa je, da kot ekipa že dobro delujemo, vemo, zakaj smo tu in kaj želimo doseči – to pa tudi trenerjem olajša delo. Vsi smo zelo motivirani, da znova dosežemo vrhunske rezultate.
Za konec še to: klubsko sezono ste končali z naslovom azijskega klubskega prvaka.
Res je. Po koncu japonskega prvenstva sem odšel v Katar in z ekipo Al Rajan nastopil na zaključnem turnirju azijske lige prvakov. Pred več kot desetletjem sem z isto ekipo že igral v finalu, a smo takrat ostali brez lovorike. Tokrat nam je uspelo. Uspeh je še večji, ker smo na poti do naslova premagali dve japonski ekipi – v polfinalu Suntory Sunbirds iz Osake in v finalu še drugo osaško ekipo Bluteon. S tem se je Al Rajan uvrstil tudi na klubsko svetovno prvenstvo.
