Na obisku pri nogometaših: Bojan Jokič skrbi za kulinariko

Na sliki levo sta se slovenska reprezentančna branilca Bojan Jokič (levo) in Boštjan Cesar (desno) sprehodila po ulicah Verone v družbi soigralca Nicolasa Freyja (na sredini), ki je mlajši brat bolj znanega Sebastiena Freyja, ki je vratar pri Fiorentini. (Foto: Andraž Rožman)

Še zlasti če je dan sončen, kot je bil tokrat, in če sediš v enem od tipičnih italijanskih lokalov, ki se razprostirajo ob glavni ulici starega mestnega jedra, kjer množica turistov glave obrača proti nebu in zvedavo opazuje stavbe z vonjem po rimskem imperiju. Če k temu dodamo še odlično kulinariko in sproščene odnose v njunem klubu Chievu, potem ni nič čudnega, da se v Veroni počutita odlično. Bolje kot v Franciji, kjer sta igrala prej (Cesar za Marseille in Grenoble, Jokič pa za Sochaux), čeprav tudi tam ni bilo slabo. "Brez kave res ne gre. Italijani po vsakem obedu pijejo 'kratko' kavo, zato naju malo čudno gledajo, ker vedno pijeva kapučino," sta šaljivo končala debato o aromatičnem napitku.

"Mesto je lepše in večje kot Sochaux oziroma Montbeliard, kjer sem prej igral. Za nameček sem blizu doma. Sedaj sva tu skupaj z Boštjanom, zato je vse še bolje in lažje. Nogomet je na prvem mestu, a so tudi druge stvari pomembne. Biti moraš zadovoljen v okolju, v katerem živiš. Kultura najbolj vpliva na človeka. Italijanska mi je zelo blizu," je med Cesarjevim prikimavanjem dejal Jokič, ki zase pravi, da je gurman. Zadolžen je za iskanje in izbiranje restavracij z dobro hrano in po navadi je v tem zelo uspešen. "Hrana je v Italiji boljša kot v Franciji, kjer pa sem tudi dobro jedel. Francozi imajo boljše sire in vino," je pojasnil strokovnjak za kulinariko med slovenskimi nogometaši. Všeč jima je sproščeno vzdušje v klubu. Pravita, da veliko bolj kot v Franciji, kjer na tujce gledajo s še posebno velikim povečevalnim steklom. Njune besede so se dokazale že med Dnevnikovim obiskom, ko se je trener Stefano Piepoli, nekdanji nogometaš Juventusa, Parme in Fiorentine, s Slovenci po treningu zapletel v sproščen klepet; ko je njegov pomočnik v hotelu, kjer začasno prebiva Cesar, spraševal, od kod prihajajo gosti slovenskih nogometašev; ko je Jokič pred odhodom na trening spotoma pobral še najstniškega soigralca iz Slonokoščene obale in ob srečanju na ulici s soigralcem Nicolasom Freyem, bratom vratarja Fiorentine. "Ko sem bil v Franciji, se med pripravami nikoli nismo družili tako, kot se družimo tukaj. Veliko več skupaj hodimo na kavo in na kosila. Kapetan Sergio Pellissier je med pripravami organiziral, da smo se vsi zbrali v njegovi sobi, kjer smo jedli pršut in sir. Tega v Franciji ni. Italijani so bolj odprti in bolj družabni kot Francozi. Francozi in Afričani so zaprti v svoj krog. Držijo skupaj. Ko pride do problema, so v najboljšem položaju oni, šele nato vsi ostali. V Italiji pa je drugače," je pojasnjeval Cesar.

Po klepetu ob kavi je bil na vrsti sprehod po mestu. Lahko bi hodili ves dan, kajti človek ima res kaj videti. Izstopajo grad Castelvecchio ob reki Adiži, amfiteater ter prizor Romea in Julije pod znamenitim balkonom. Napotili smo se proti Shakespearjevi Juliji, da bi jo prijeli za dojko, kajti to bojda prinaša neizmerno srečo, a so imeli isti namen številni turisti, zato je bila vrsta predolga, Cesar in Jokič pa sta morala na kosilo in nato počasi na trening. Med vadbo se je iskrilo, vsaj tako kot na treningih slovenske reprezentance. Nogometaši so v visokem ritmu tekli za žogo gor in dol, po treningu pa so nekateri opravili še nekaj daljših sprintov. Boj za mesta v ekipi je bil očiten. "Na vsakem položaju imamo po dva vrhunska igralca in konkurenca je velika. Kaj veliko zvezdnikov niti ne moremo imeti, ker so ti pri ekipah z vrha lestvice," je pojasnjeval Cesi, kakor slovenskega reprezentanta kličejo soigralci, Joka pa je dodal: "Igramo od noge do noge. Ne tako kot ostale italijanske ekipe, ki se zaprejo in čakajo na protinapade. Smo napadalno naravnani. Tekmeca že na njegovi polovici napadamo. Na svoji polovici smo zelo agresivni. Bočni nogometaši gremo zelo visoko proti golu, medtem ko srednja branilca ostaneta sama z enim tekmečevim napadalcem. Igramo v sistemu 4-3-1-2. Veliko se vključujem v napad. Več kot prejšnje leto. Ko tekmec dobi žogo, grem takoj gor."

Kakšen pa je trener? Na to vprašanje je odgovoril Cesar: "Strog, a se veliko pogovarja z nami. Trener mora biti strog. Treniral sem pod vodstvom velikega števila trenerjev in vem tudi, kako je, če trener nima vseh vajeti v svojih rokah. Strog trener je takšen, ki ti da vedeti, kaj lahko delaš in česa ne. Zna postaviti mejo, ki se je držijo vsi igralci. Če ni discipline, uspeha ne more biti." Na treningu je bilo mogoče opaziti, da je v ospredju taktika, kot to velja za vse italijanske klube. Pred vadbo so si podrobno ogledali posnetek prejšnje tekme, nato pa slabo uro stali na igrišču v pravilni formaciji štirih igralcev v liniji in po trenerjevih navodilih simulirali različne situacije za igro v obrambi. "Poudarek na taktiki je res velik, večji kot drugje," sta potrdila.

Ko beseda teče o Chievu, ne gre mimo kapetana in najboljšega strelca Sergia Pellissierja, ki je eden od "letečih oslov" že od leta 2000. "Pelissier je zelo dober človek. Preprost. Z njim se da vse dogovoriti. Je pravi kapetan. Vedno organizira srečanja igralcev, da se krepi vzdušje. Imamo igralce, ki so stari 33 ali 34 let in igrajo že deset let v ligi Serie A. Imamo zelo izkušeno ekipo, zato vedno brez težav ostanemo v ligi. So rutinirani, dobri igralci in odlično tehnično podkovani," je pripovedoval Jokič in razložil, da Chievo nogometašev ne kupuje kar vsevprek, ampak vestno opazuje vsak korak bodoče okrepitve. Jokiča so spremljali več let, Cesarja pa na 30 tekmah zapored.

Chievo, klub, ki je bil ustanovljen v majhni vasici, sedaj pa je najboljši v Benečiji, ne spada med najslavnejše ekipe v Italiji. Je eden tistih klubov, ki ima vsako leto prvi cilj, da ostane v ligi, kar pa "letečim oslom" uspeva že desetletje. Večjih finančnih težav Chievo nima, kajti družina Campedelli, lastnica podjetja Paluani, ki se ukvarja s proizvodnjo sladkega peciva, skrbi za to, da so vsi računi plačani. Rumeno-modri, kakršna je barva Verone, imajo več navijačev kot vas Chievo prebivalcev (3000), s katero pa vezi nogometno moštvo nima več. "V Chievu sem že bil. Mislim, da je predsednikov oče doma iz Chieva. On je ustvaril ta klub, zato se je tudi ohranilo ime. Mi s Chievom nimamo nič," je razložil Jokič, ki je član Chieva pol leta, zato je nekoliko bolje informiran kot novinec Cesar. Slovenska reprezentanta imata kar številčno podporo navijačev. Tudi med treningom v Peschieri ob Gardskem jezeru, streljaj proč od Gardalanda, kjer imajo nogometaši na voljo dve igrišči in bazen, se je zbralo nekaj deset lovcev na avtograme in fotografije, še veliko več pa jih je na tekmah. "V Veroni živi veliko bogatih ljudi, zato ne spremljajo vsi nogometa. Več navijačev ima Hellas Verona, ki ima bogatejšo zgodovino, a sedaj nastopa v tretji ligi. Stadion je za več kot 40.000 ljudi. Navadno tekmo pride gledat okoli 15.000 ljudi, če igramo z Romo ali Interjem, pa je stadion poln. Navijačev Rome je po navadi 30.000, naših 10.000, zato zgleda, kot da igramo v Rimu," je še povedal Jokič, nato pa po treningu odhitel domov v središče mesta. Blizu, v neposredno bližino amfiteatra, se bo v dneh po tekmi Slovenije s Srbijo preselil tudi Cesar. Oba pa se bosta na daljavo skušala tudi izobraževati, saj nameravata prek spleta opraviti izpite.

Cesar boljši od Yepesa

Srečali smo italijanskega novinarja, ki dela za največji lokalni časopis. Postregel je z zanimivo informacijo. "Ne vem, kakšen nogometaš je Cesar, ker ga še nisem videl igrati. Vam pa lahko povem, da ima o njem zelo dobro mnenje eden od skavtov Milana. Dejal mi je, da je Cesar boljši od Maria Yepesa, ki je pred to sezono iz Chieva odšel v Milano," je povedal. Cesar je v Verono prišel prav kot menjava za Yepesa. V nedeljo je v prvem krogu odigral vso tekmo proti Catanii (2:1), Jokič pa ni igral. Prednost ima Andrea Mantovani, ki so ga želeli prodati, a jim to še ni uspelo.

Vršič, M

Boštjan Cesar in Bojan Jokič bosta tudi v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo sestavljala levi del slovenske obrambe, njune dobre igre pa ne ostanejo neopazne. Ko smo srečali italijanskega novinarja, ki dela za največji lokalni časopis, nam je postregel z zanimivo informacijo, ki zgovorno priča o renomeju Cesarja. "Ne vem, kakšen nogometaš je, ker ga še nisem videl igrati. Vam pa lahko povem, da ima zelo dobro mnenje o njem eden od skavtov Milana. Dejal mi je, da je Cesar boljši od Maria Yepesa, ki je pred to sezono iz Cheva odšel v Milan," je povedal. Cesar je v Verono prišel prav kot menjava za Yepesa.

Kljub temu je bila reprezentanca tista tema, o kateri sta slovenska branilca govorila s še posebno iskrivim pogledom. "Favoriti so Italijani in Srbi. A imamo moč, da lahko enakovredno igramo z vsako reprezentanco. Lahke tekme ne bo. Že prva bo težka, kajti proti Severni Irski nikoli ni enostavno zbirati točk. Okostje ekipe je ostalo isto, kar je naša prednost. Zato smo po svetovnem prvenstvu še močnejši. Lahko naredimo dober rezultat, ne moremo pa pričakovati, da bomo premagali kar vsako ekipo," je povedal Boštjan Cesar. Prikimavala sta, ko je bilo govora o dobrem vzdušju. Znano je, da imajo reprezentanti številne obrede pred in po tekmah. Precej jih skrbno varujejo pred javnostjo, kakšnega pa tudi razkrijejo. "Novim nogometašem povemo, kakšna so pravila, ki se jih morajo držati. Novinci morajo peti. Pesem izberejo sami. Mislim, da sta bila do zdaj najboljša Dare Vršič in Mitja M