Ko je prejela pokal po zmagi na US Opnu, je 27-letna Arina Sabalenka priznala: »Pred finalom sem se odločila, da čustva ne bodo prevzela nadzora nad mano, ne glede na potek tekme. Bila sta dva trenutka, ko sem bila skoraj povsem brez nadzora, a sem si rekla: 'Ne, to se ne bo zgodilo. Vse je v redu.'« Zmago, pri tretji zaključni po napaki Anisimove ter po uri in 34 minutah igre, je pospremila s padcem na kolena in solzami. Te so razkrile, kako zahtevna je bila pot do trenutka, ko lahko brez zadržkov trdi, da spada med največje šampionke današnjega časa. »Veliko mi pomeni, da sem ubranila naslov in na igrišču pokazala odličen tenis. Prav tako mi veliko pomeni, da sem se borila in znala obvladovati svoja čustva, kot sem to storila v finalu. Trenutno sem zelo ponosna nase.«
Sezona 2025 je pri Sabalenki potrdila redko lastnost v svetu ženskega tenisa – konstantnost. V treh od štirih finalnih dvobojev na letošnjih turnirjih za grand slam je nastopila prav ona. V polfinalu je premagala Američanko Jessico Pegulo, v finalu pa ohranila mirnost kljub večtisočglavi množici, ki je spodbujala Anisimovo, ki jo je julija ustavila v polfinalu Wimbledona. S tem je pokazala, da zna pretekle poraze spremeniti v moč in jih izkoristiti v svojo korist.
Naključje, ki je zaznamovalo njeno življenje
Za razliko od številnih igralk njenega kova, njena začetna pot ni bila načrtovana. Ko je bila stara šest let, jo je oče Sergej, nekdanji hokejist, peljal mimo teniških igrišč v Minsku. Prijela je lopar, poskusila in se zaljubila v občutek svobode. »Nisem bila otrok, ki bi dolgo sedel pri miru. Na igrišču sem čutila energijo. Takrat sem vedela, da je to moj šport,« se danes Arina spominja svojih začetkov.
Njena največja opora in vzornik je bil oče, ki jo je stalno spodbujal. Leta 2019 ga je izgubila, tedaj pa si je zadala obljubo: osvojila bo grand slam. Dolgo je ta cilj čutila kot breme, danes pa svoje uspehe razume kot izpolnitev te obljube. »Bil je moj največji navijač. Ko sem ga izgubila, sem vedela, da bo vsaka zmaga posvečena njemu,« pravi Sabalenka.
Od neukročene energije do psihološke stabilnosti
Že na začetku njene teniške poti je bilo jasno, da jo krasita moč in temperament. Na turnirjih nižjega ranga je pogosto kričala nase, metala lopar in prekipevala od čustev. Prav ta ogenj pa jo je ločil od drugih igralk. Pod vodstvom Dmitrija Tursunova je naredila prve korake proti deseterici. Odločilni preboj je sledil, ko je začela sodelovati z Antonom Dubrovom, ki ji je pomagal energijo usmeriti v igro in ne proti sebi. »Včasih sem povsem izgubila nadzor nad sabo. Naučila sem se, da lahko moč postane tudi moja zaveznica.«
Leta 2018 se je prvič prebila v deseterico, a zmage na največjem odru še ni imela. Prava prelomnica je prišla januarja 2023 v Melbournu, ko je osvojila OP Avstralije. Od tedaj se je uveljavila kot igralka za velike trenutke. Večkrat se je prebila v polfinala in finala, zmage na odprtem prvenstvu Avstralije in dvakrat na OP ZDA pa so njeno ime trdno zasidrale v vrh svetovnega tenisa.
Uspehi brez zastave
Vsak njen uspeh spremlja tudi politična senca. Od leta 2022 beloruski športniki ne smejo nastopati pod svojo zastavo zaradi vojne v Ukrajini, zato je svoje največje zmage dosegla kot nevtralna igralka. »Že prej je bilo veliko sovražnih vsebin na družbenih omrežjih, pa tudi v slačilnici. Težko je razumeti, zakaj obstaja toliko ljudi, ki me sovražijo brez razloga. Sama nisem storila nič. Nisem imela fizičnih obračunov, temveč čudne pogovore: ne toliko z igralkami, kolikor s člani njihovih ekip. Res je bilo težko obdobje, toda zdaj gre na bolje. Res je žalostno, da politika vpliva na šport. Verjamem, da bi šport moral združevati ljudi, ne pa jih ločevati,« pravi Arina Sabalenka.
Čeprav uradno ne zastopa države, so njene korenine jasno vidne. Ko danes dvigne lopar, je očitno, da je to igralka, ki kroji sedanjost in prihodnost ženskega svetovnega tenisa. Združuje naključni začetek, očetovo podporo, osebno izgubo, psihološki preboj in vrhunske športne uspehe. Sama priznava, da ni popolna: »Včasih delam napake, a sem se naučila ostati mirna in iti naprej. Vsaka ovira me je doslej naredila močnejšo.«
Na levi roki jo krasi tetovaža tigra, ki zanjo ni zgolj estetski dodatek, temveč simbol. »To je moj opomnik, da moram ostati pogumna in nikoli ne smem obupati. Če lahko jaz, lahko tudi ti,« pravi trenutno najboljša igralka svetovne lestvice, ki je v letu 2025 zabeležila 57 zmag in deset porazov. Poleg zmag na OP Avstralije in ZDA je slavila še na treh turnirjih (Miami, Madrid, Brisbane), skupaj ima zdaj 27 naslovov, od tega 21 v posamični konkurenci in šest v dvojicah.
