Peti niz postaja mora

(Foto: AP)

Za Švicarja 188 dobljenih točk, za Američana 186. Toliko ur skoraj nečloveškega izčrpavanja za razliko dveh točk.

Ali je igranje na tri dobljene nize sploh še smiselno? Najprej so se o tem spraševali na letošnjem Wimbledonu, ko sta Američan John Isner in Francoz Nicolas Mahut peti niz končala po treh dneh s 70 proti 68 po enajstih urah in petih minutah igranja. V naslednjem krogu Wimbledona je bil zmagovalec John Isner (prijelo se ga je ime "Marathon man") na igrišču več časa z zdravnikom kot z nasprotnikom Nizozemcem Thiemom De Bakkerjem, ki je Američana po pičlih 74 minutah kar popivnal. V drugem krogu letošnjega Flushing Meadowsa se je v najbolj vročem in soparnem dnevu Hrvat Marin Ćilić v petem nizu dvakrat dobesedno zgrudil in lovil sapo, toda nadaljeval je in povsem uničen izgubil po samo minuti manj kot petih urah igranja z Japoncem Keiom Nishikorijem. Naslednjega kroga Japonec ni samo izgubil, temveč se je še popolnoma uničen od dvoboja s Ćilićem predal Špancu Albetu Montanesu.

Nesporno je, da "petseterje" lahko najbolje preživijo Španci, igralci iz Južne Amerike in Avstrijec Jurgen Meltzer (šola proslavljenega Tomasa Mustra) zaradi njihovih uničujočih treningov na pesku, kjer jih naučijo skoraj do onemoglosti vračati udarce. Vendar nad petimi nizi ni navdušen niti vsemogočni Rafael Nadal (do sedaj odigral 14 "petseterjev", od katerih je tri izgubil), ki pravi, da pet nizov na grand slam turnirjih še nekako gre, uničujoči pa so dvoboji za Davisov pokal. Po treh dneh strnjenega igranja igralci dolgo časa ne pridejo k sebi.

Igranje na tri dobljene nize pa je edina rešitev za grand slam turnirje v New Yorku, Wimbledonu, Parizu in Melbournu, kajti le tako bodo ostali nedotakljivi, imeli bodo zagotovljenega dovolj programa, še posebno nočnega, dovolj sponzorjev in seveda na samem prizorišču dovolj veliko potrošnjo gledalcev. Obenem pa so "petseterji" na štirih grand slamih najboljša obramba proti Šanghaju, Sydneyju, Madridu in Dohi, kjer bi radi v svojih novozgrajenih veličastnih teniških centrih prirejali dodatne grand slam turnirje. Če bi jim uspelo, bi igralci in igralke težko preživeli kar štiri mesece na leto igranja na grand slam turnirjih.