Paraolimpijski junak Tiršek: Šampioni se kalijo v mrazu, temi in vlagi

V Veliki Britaniji je svoje olimpijske in paraolimpijske junake na sprejemu pozdravilo na deset tisoče ljudi. Sicer bistveno manjša množica, a zato nič manj glasna in razposajena od tiste otoške, je v ponedeljek ob povratku v domovino pričakala tudi 37-letnega Tirška. Po izjemnem uspehu je dan po prihodu v Slovenijo vsaj za silo že uspel zbrati misli, o igrah pa je govoril le o presežkih.

"To je nekaj fantastičnega. V jedilnici, olimpijski vasi, na prizoriščih srečuješ ljudi iz vseh celin in resnično začutiš ta olimpijski duh. Gre za nekaj nepopisnega, kar se ti usede v srce in dušo. Kaj takega zagotovo nikoli v življenju ne pozabiš. Če ti na koncu uspe osvojiti še medaljo, pa je vse skupaj še neka pika na i," svojo olimpijsko izkušnjo, ki jo tudi zaradi nošenja slovenske zastave na zaključni slovesnosti enači kar s pravljico, opisuje Tiršek.

Za strelca iz Gornjega Grada so bile londonske igre še toliko bolj posebne, saj so bile njegove prve. Pred štirimi leti je namreč nesrečno kljub izpolnjeni normi Slovenija tik pred zdajci ostala brez kvote za tretjega tekmovalca. Ostati je moral doma. Tudi zato primerjav in vzporednic s preteklimi igrami sam ne more dajati, so mu pa reprezentančni kolegi in nekateri drugi športniki potrdili, da je šlo za vrhunsko tekmovanje. "Ljudje v samem mestu, na letališčih in prizoriščih so dihali z nami. Zares je prijetno občutiti, da si zaželen, spoštovan. Še ob odhodu z londonskega letališča so nam navijači delili piškote, lizike, nam ploskali, pozdravljali in se nam zahvaljevali."

Po hudi nesreči z voljo in željo do sedanjih uspehov

Glede na pretekle izkušnje paraolimpijsko odličje Tirška pravzaprav niti ni presenečenje. Že v Jugoslaviji je nastopal v mladinski konkurenci. Najprej z lokom, kasneje pa je začel tekmovati z lovskim orožjem, kjer je osvojil tudi naslov državnega prvaka v lovskem strelstvu. Leta 2003 je doživel hudo prometno nesrečo, ki je pošteno zaznamovala njegovo življenje.

"Postal sem popolnoma hrom, a sem se po nekem čudežu, lastni volji ter vztrajnosti postavil na noge. Začel sem funkcionirati in se leta 2007 priključil invalidski reprezentanci. Le volja in želja sta me pripeljala do uspehov,“ o bržčas najbolj grenkem obdobju svojega življenja pove Tiršek. Maja letos je v Turčiji dosegel celo absolutni svetovni rekord, saj še noben strelec invalid ali neinvalid ni uspel postaviti tako visokega rezultata.

"Ko kaj rabiš, hitro pozabijo nate"

Zaradi hude gospodarske krize športniki te dni radi potožijo glede pomanjkanja državnega in sponzorskega denarja. Pri paraolimpijcih je zaradi precej manjšega zanimanja javnosti zbiranje denarja za velika tekmovanja še toliko težje in predstavlja velik izziv. "Na tem področju so res velike težave. Paraolimpijski komite Slovenije se trudi, da nam zagotavlja dve do tri mednarodne tekme na leto. Toda če želiš biti v svetovnem vrhu, se moraš udeležiti močnih tekmovanj. Imamo to srečo, da za nami stoji odlična ekipa z odlično trenerko.“

Želja o poklicnem ukvarjanju s strelstvom je za paraolimpijskega podprvaka zato neuresničljiva. V kolikor bi vsem paraolimpijcem na pomoč priskočila država in državni veljaki, ki so Tirška ob osvojitvi kolajne zasuli s čestitkami, bi jim bilo mnogo finančnih nevšečnosti prihranjenih. "Zagotovo je prijetno, ko prejmeš čestitko, a je že res, da ko uspeš, te vsi poznajo in ti vsi ploskajo, ko kaj rabiš, pa hitro pozabijo nate,“ poudari Tiršek. Njegova želja je, da bi tako kot navadnim športnikom tudi športnikom invalidom z zaposlitvijo priskočijo na pomoč pri ministrstvo za obrambo.

"Sem invalidsko upokojen in nisem sposoben opravljati del. S skromno pokojnino se nekako prebijam iz meseca v mesec in živim. Hkrati se veselim dejstva, da sem lahko kljub ne ravno rožnati finančni situaciji srečen,“ zaključi Tiršek. Kot pravi ga do uspehov  vodi tudi življenjsko načelo "Šampioni se kalijo v mrazu, temi in vlagi".