V slovenskem vrhunskem športu je zaradi različnih razlogov čedalje manj sponzorjev, zato mnogi upanje vidijo v zasebnem kapitalu. A številni poskusi uspešnih in bogatih podjetnikov in poslovnežev so se končali s slabim scenarijem, v zgodovini samostojne države pa so na tem področju zgodbe o uspehu zelo redke.
Pred petnajstimi leti sta brata Roman in Miran Vuk začela zgodbo o uspehu z domačim nogometnim klubom Zavrč. Igrišče je bilo zapuščeno, brez objektov, imelo je le dva lesena gola, ni bilo elektrike in vode. »Predvsem sem želel pomagati domačemu kraju in okolju, nikakor ni šlo za samopromocijo ali biznis. Nogomet je bil, je in bo moje veselje in luksuz. V Zavrču ni bilo organiziranega športa, zato sem si rekel: če imajo vse okoliške vasi kakšen šport, dajmo narediti nekaj še v Zavrču,« se spominja prvi predsednik Roman Vuk. Najprej so uredili igrišče, napeljali elektriko in vodo, zgradili slačilnice, kupili klubski avtobus (35.000 evrov), igrišče osvetlili z reflektorji, zdaj gre h koncu gradnja pokrite tribune za 1200 gledalcev.
Reklame namesto praznih panojev
»Denarni vložek ne more biti nikoli sponzorstvo, saj je že vnaprej jasno, da iz tega ne bo dobička, le izguba. Zato gre vedno zgolj za donatorstvo. Nihče nima nič od tega, razen dobrega nogometa in veselja v kraju in širši okolici,« se zaveda Vuk. Njuno podjetje RM Vuk posluje izključno s tujino, zato po tej plati nimata marketiškega interesa in učinka: »Res je, a drži tudi to, da marketing tukaj niti ni potreben. Priznam, da imamo naše reklame okoli igrišča večinoma le zato, da panoji niso prazni. Če imajo vsi reklame, pa jih imejmo še mi.«
Proračun Zavrča v tej sezoni znaša dobrih 300.000 evrov, njuno podjetje bo pokrilo več kot 40 odstotkov. »Nikoli nisem računal, koliko sva že vložila v klub. Mogoče bolje, da nisem, ker bi me preveč bolela glava. Vsekakor veliko, čeprav bi mnogi rekli, da v primerjavi z vrhunskim nogometom malo. Drži, a če nekdo vlaga kot zasebnik, so zneski visoki,« priznava Vuk. »Z nogometom nihče ne zasluži, tudi Roman Abramovič ne. Gradnjo pokrite tribune in podobne projekte si lahko privoščimo tudi zaradi dobrega črpanja evropskih sredstev. Sreča obmejnih občin je, da imajo več možnosti za evropska sredstva, zato se prijavljamo na različne razpise. Vsako leto nadaljujemo delo in se še ni zgodilo, da bi šli nazaj, ampak gremo vedno le naprej.«
S precej več denarja, a tudi neuspeha se je v nogomet podal podjetnik Joc Pečečnik. Leta 2006 je začel vlagati v klub Factor (kasneje Interblock), a kmalu ugotovil zmoto in izstopil. Naslednji projekt je bila prenova Plečnikovega stadiona za Bežigradom, ki naj bi bil končan leta 2009, a je še danes sramotna podrtija. »Vstop v slovenski vrhunski šport je bil za mene zelo zelo drag,« priznava Joc Pečečnik, ki je do začetka leta 2014 v projekt stadiona vložil 22 milijonov evrov, od 8 do 10 milijonov pa v nogomet, ki naj bi ga tam igrali. Od nobenega ni in verjetno ne bo nič, a Pečečnik (pred leti je želel v Londonu kupiti licenco St. Louisa za MSL za 28 milijonov dolarjev) meni: »V nogomet se bom vrnil, če bom zgradil stadion za Bežigradom.«
Požarju je po petih letih prekipelo
Loris Požar, eden najbogatejših Slovencev ter solastnik in prvi mož podjetja Gold Club iz Sežane, je leta 2003 vstopil v rokometno zgodbo v domačih Hrpeljah. Njegovo podjetje, eden največjih proizvajalcev elektronsko-mehaničnih rulet na svetu, je v istoimenski klub (prej Jadran) vložil veliko denarja, s prijateljem in trenerjem Vojkom Lazarjem pa sta v klub pripeljala vrhunske igralce. To se je hitro obrestovalo, kajti Gold Club je leta 2005 osvojil pokal Slovenije, v naslednji sezoni pa se je v ligi prvakov prebil med 16 najboljših v Evropi.
A eden izmed zapletov se je zgodil, ko je želel Gold Club postati pokrovitelj slovenske lige. Do takrat je bilo to podjetje MIK, ki je letno plačevalo 150.000 evrov, Požar je ponudil od 250.000 do 300.000. Toda nekatere je motilo, da je bil Gold Club tudi pokrovitelj kluba in nekaterih sodnikov. Podjetje je deset mesecev čakalo na odgovor združenja prvoligašev, ko pa ga je prejelo, je bilo v njem kup nedoslednosti in nejasnosti, zato je odstopilo od želenega štiriletnega pokroviteljstva. Vedno več je bilo tožb nekdanjih igralcev, Požar in Lazar pa sta bila vedno bolj kritična do sojenja na tekmah. Aprila 2008 je Lorisu Požarju prekipelo, saj da naj bi bilo v slovenskem rokometu vse vnaprej dogovorjeno ter da imajo glavno besedo sodniki in posamezniki v RZS: »Te igre se ne grem več! V petih letih sem edini vložil na milijone evrov lastnega denarja, kljub fanatični borbi za primeren status znotraj slovenskega rokometa pa je vse boj z mlini na veter.« Po njegovem umiku je klub začel sezono 2008/09, a je kmalu izstopil iz lige in ugasnil.
Usodna Kolinska in EP 2004
V rokometu se je s klubom Prule opekel Rudi Bric. Nekdanji rokometni vratar in uspešen poslovnež je bil leta 1967 soustanovitelj kluba Prule 67, v njegovem najuspešnejšem obdobju tudi njegov predsednik. »Pri naši odločitvi za Prule je šlo za uresničitev mladostniških sanj – imeti svoj klub, ki bo uspešno tekmoval. Šlo je za nostalgijo po mladosti, povezano s športom, sočasno tudi povezano z željo, da bi imeli v Ljubljani dolgoročno kakovosten in zdrav klub in šport,« se spominja Rudi Bric, ki je s sodelavci zastavil ambiciozen projekt »Vrh 2002« – vrhunski šport v vrhunsko glavno mesto.
Projekt je bil uresničen prav leta 2002, ko so Mobitel Prule 67 postale državni i pokalni prvak Slovenije, v naslednji sezoni pa so se v ligi prvakov uvrstile med najboljše štiri v Evropi. »V primeru Prul je bilo zagotovljeno pravo, naravno financiranje. Podjetja so z relativno majhnim vložkom glede na druge športe imela interes in možnost za nastop na slovenskem, nekdanjem jugoslovanskem in evropskem trgu. Bil je prisoten tudi domač in mednarodni uspeh, saj smo bili z malo denarja v vrhu Evrope. Svoj denar sem precej dolgo in veliko vlagal na začetku in po tem, ko so nastali veliki dolgovi, a cilj je bil le dosežen – klub smo z uspehi pripeljali tako daleč, da bi bilo popolnoma naravno, da podjetja iz lastnih interesov in ciljev podpirajo klub in šport,« opisuje Bric.
A po dosegu vrha se je nepričakovano začela pot proti smetišču zgodovine, kajti dolgovi so naraščali, nezadovoljni igralci pa so odhajali. Prulčani so nastopili v ligi prvakov tudi še v sezoni 2003/04, nato pa je bilo zgodbe o uspehu konec. »Naš največji proračun je bil 960.000 evrov v sezoni, ko smo bili med štirimi v Evropi, a nam ga zaradi različnih dejavnikov in okoliščin ni uspelo realizirati. Prvi žebljiček v našo krsto je bil zabit že leta 2002, ko Kolinska ni postala takšen sponzor kot Mobitel in ko bi se mi namesto Mobitel Prule imenovali Mobitel Kolinska. Vem, zakaj se je to zgodilo in kdo je bil v ozadju, a bom to raje zadržal zase,« ostaja skrivnosten Bric.
Naslednji žebelj je zabilo EP 2004, ko je Slovenija doma osvojila srebro, v reprezentanci pa je bilo kar devet igralcev Prul. »Takoj po EP smo nepričakovano dobili odpovedi vseh glavnih sponzorjev razen Mobitela. Upal sem, da bo uspeh na EP pomenil nov zagon tudi za klubski rokomet, a je nekdo v bistvu sponzorje razvezal dolžnosti sodelovanja na klubski ravni in usmeril vsa sredstva na reprezentančno. Na Prulah smo sedem, osem let delali in vlagali, da smo prišli do rezultatov, ki so upravičevali vložke. Žal se nam je, a ne po naši krivdi, zalomilo. Takrat je bilo tudi pomanjkanje sodelovanja na ravni moškega in ženskega rokometa v Ljubljani. Ta bi lahko postala svetovni center vrhunskega rokometa z dvema kluboma v vrhu, Prulami in Krimom. A namesto sinergije med njima je bil ego nekoga biti prvi in ne pustiti, da se nekaj razvije, če botra ni zraven, pač prevelik. To je bil dogodek, na katerega seveda ne računaš, če racionalno razmišljaš,« končuje Bric.
