Najlažja pot, da se v športu skregaš, je, da začneš primerjati športe med seboj. Kateri je težji, v katerem je večja konkurenca... Pa naj se pogovarjata dva športna zanesenjaka za šankom ali športna delavca. V slovenskem športu ni nič drugače. Leta in leta se namreč išče formula, ki bi zadovoljila vse apetite pri kategorizaciji, ki naj bi enakovredno nasitila prazne malhe športnih panog z državnim denarjem.
V zadnjih dneh je v javnost prišla lestvica primerjave težavnosti športnih panog. Delala jo je osmerica izbranih ameriških strokovnjakov na ESPN (kratica za Entertainment and Sports Programming Network). Izbrali so deset meril, po katerih so različne športe ocenjevali od 1 do 10, na koncu pa sešteli točke. Tako je vsak izmed 60 ocenjenih športov dobil svoje mesto. Zmagal je boks pred hokejem na ledu, na zadnja tri mesta pa so se uvrstili strelstvo, biljard in ribištvo.
Podrobnejšemu pregledu meril ocenjevanja strokovnjakov ne gre očitati praktično ničesar. Po kriteriju vzdržljivosti so največ točk prejeli cestno kolesarstvo, tek in plavanje na dolge proge ter smučarski tek, po dveh kriterij moči so prednjačili borilni športi, po hitrosti sta se na vrhu znašla hitrostno drsanje in atletski sprint, v tako imenovani hitrosti menjavanja smeri sta prednjačila nogomet in košarka, po gibljivosti gimnastika (ta športna panoga je prejela edino desetico med 600 ocenami), po premagovanju strahu sta bila v ospredju dirkaški šport in smučarski skoki, po psihološki zahtevnosti sezone so največ točk prejeli hokejisti v ligi NHL in košarkarji v ligi NBA, pri hitrosti reakcij so bili v ospredju namiznoteniški igralci in bejzbolisti, po analitičnem pristopu pa nogometaši, hokejisti, košarkarji in igralci ameriškega nogometa.
Omenjena lestvica ameriških strokovnjakov služi zgolj kot kriterij težavnosti ukvarjanja z določenim športom. Zato tudi ni bil upoštevan kriterij konkurenčnosti. Omeniti še kaže, da so bile določene športne panoge razdeljene na posamezne discipline. Po mnenju strokovnjakov ESPN je najtežja disciplina atletike skok ob palici. Pri alpskem smučanju denimo pa ocenjevalci niso ločili hitrih in tehničnih disciplin. Pri borilnih športih so nekatere športne panoge ločene, druge vržene v isti koš...
Dejan Zavec je prepričan, da je boks eden najtežjih športov
Ko smo poklicali Dejana Zavca, nekdanjega svetovnega prvaka v svoji boksarski kategoriji, nam je povedal, da je seznanjen z lestvico zahtevnosti športov. »Če se z njo strinjam? Subjektivno bi vsekakor dejal, da se. Zavedam se, da bi si želeli biti na vrhu tudi plavalci, atleti, rokometaši ali kateri drugi športniki, toda nekaj resnice je gotovo v tem, da je boks najtežji ali vsaj eden najtežjih športov. Navsezadnje smo športniki navajeni tekmovanj, zakaj jih ne bi bile tudi športne panoge?« je za začetek pojasnil svoje videnje Dejan Zavec, ki trenutno izvaja rehabilitacijo po operaciji komolca. Pravi, da ne bo z ničemer prehiteval ter tvegal nove poškodbe. Zato do konca junija ne bo udarjal po boksarski vreči, pričakuje pa, da bo šel konec septembra ali začetku oktobra znova v ring.
»Zakaj je po mojem mnenju boks tako zahteven šport? Če imaš denimo v kakšnem zelo medijskem športu slab dan, lahko tekmo izgubiš, morda odstopiš, teoretično vzameš minuto odmora. Teh privilegijev v boksu nimamo. Pri nas je lahko usodna že desetinka, ko nisi z glavo povsem pri stvari in prejmeš močan udarec nasprotnika, ki te lahko spravi tudi na tla. Poleg tega, da moraš biti vrhunsko fizično pripravljen, moraš biti vsako desetinko pri stvari z glavo. Tudi če imaš najboljšega trenerja na svetu, ti v odmoru med rundami ne more svetovati natančne taktike, saj nikoli ne veš, kaj ti pripravlja nasprotnik. V ringu se moraš znajti sam, nihče ti ne more pomagati,« je pojasnjeval zahtevnost boksa predlani najboljši slovenski športnik in zaključil: »Vsak evro, ki sem ga zaslužil, sem si dobesedno priboril s krvjo, pa naj se sliši še tako kruto. Osebno sicer nisem za primerjave športov. Lahko pa rečem, da druge športnike poznam in vem, kakšno pot vsak prehodi na športni poti. Osebno sem si izbral surov šport, hkrati pa seveda cenim uspehe športnikov iz drugih panog.«
Debevec: Lestvica je obarvana ameriško
»Ker nikoli nisem treniral drugih športov, težko komentiram, kako težko se je denimo ukvarjati z boksanjem, kot najbrž boksar ne ve, kako poteka trening strelstva. Primerjave med športi nikoli nisem jemal za kredibilne. Kot zame denimo ni kredibilna lestvica najbolj skorumpiranih držav na svetu,« pravi olimpionik Rajmond Debevec. »Zagotovo je način, kako priti v posameznem športu na vrh, v vseh športih podoben. Lahko se strinjam, da mora imeti alpski smučar večjo fizično moč kot strelec. A kot rečeno, se v tovrstne primerjave ne bi spuščal. Nekaj resnice je gotovo v tem, da je športnikom, ki se ukvarjajo s fizično bolj napornimi panogami, v starejših letih težje držati stik z mladimi. Toda verjetno bi lahko tudi 50-letnik v polaganju rok premagal 20-letnika,« je nadaljeval Debevec.
Trofejni slovenski strelec si je v nadaljevanju temeljito ogledal merila ocenjevanja. »Vrstni red športov v tem 'tekmovanju' je, kljub pisani paleti sicer premajhnega števila strokovnjakov s področja športa, ki so sodelovali v ocenjevanju, precej ameriško obarvan, saj na prvih mestih kraljujejo najbolj popularni športi v ZDA. Občutek imam, da je lestvica subjektivna in verjetno bi v oceni evropskih strokovnjakov po enaki metodologiji izgledala drugače,« je pristavil Debevec in povedal, da je velika razlika že znotraj strelstva, torej športa, ki ga pozna do obisti, a so ocenjevalci vse discipline vrgli v isti koš.
Andrea Massi: Boljši izraz bi bila značilnost športnih panog, ne težavnost
»Osebno bi težavnost športov raje poimenoval kot značilnost vsake športne panoge. Vsaka ima svoje težave, ki so merljive z različnimi koeficienti. Osebno najbolj poznam atletski in alpskosmučarski trening. Trdim, da je atletika kraljica športov. Menim, da je najtežje postati olimpijski prvak v teku na 100 metrov, saj je vsak otrok vsaj enkrat pretekel to razdaljo in se posledično prepričal, kako težko je biti najhitrejši na svetu. Po drugi strani bi rekel, da je najtežje na svetu doseči dober rezultat v teku na 800 metrov ali 400 metrov z ovirami. Obstajajo športi, v katerih ogromno in večkrat odločilno vlogo igra vreme. V olimpijskem finalu teka na 100 metrov imajo vsi tekači enake razmere, tudi če so zelo slabe. Zmaga najhitrejši. V alpskem smučanju denimo pa ima lahko en tekmovalec na progi sonce, drugi slabo vidljivost, tretji močan veter... V takšnem primeru o uspehu odloča veliko dejavnikov,« je sprva našo temo komentiral ta čas v Sloveniji najbolj znan kondicijski trener Andrea Massi.
»Menim, da je individualni pristop kondicijskega trenerja s športnikom izjemno pomemben, če ne celo najpomembnejši. Trener mora športnika poznati v dno duše, vedeti o njem praktično vse. Tudi v ekipnih športih. Poglejte primer najboljših nogometnih klubov, ki imajo kondicijske trenerje za vratarje, za poškodovane, za tiste, ki še niso v optimalni formi... Vse to je seveda povezano z denarjem, toda le s takšnim pristopom je moč priti do vrhunskih dosežkov,« trdi Massi in nadaljuje: »Tina Maze je dokaz, kaj je moč narediti z individualnim pristopom. V alpskem smučanju imajo z redkimi, poudarjam redkimi izjemami vsi, ki so uspeli, svoje osebne trenerje. Seveda je moč napisati splošen kondicijski trening za tekača in ti se zelo dobro prodajajo. Toda s takšnim pristopom posameznik v športu ne bo uspel.«
