Nedolgo nazaj je državni prvak v smučarskih skokih postal 18-letni Anže Lanišek. Skoraj sočasno je dve leti mlajši Darko Jorgič osvojil prvi namiznoteniški turnir Republike Slovenije v novi sezoni. Oba sta lep dokaz, da v Sloveniji prihajajo na površje novi talenti v individualnih športih. Toda ali slovensko okolje zna podpreti talentirane športnike in jim omogočiti, da bodo vrhunski daljše obdobje v članski konkurenci?
Ena od panog, v kateri ima Slovenija največ tekmovalcev, ki so primerljivi s svetovnim vrhom, so smučarski skoki. Na čelu eskadrilje je Peter Prevc, zraven pa je še cel kup fantov, ki se lahko uvrstijo med najboljših deset v svetovnem pokalu. »Pri skokih je tako, da se jih mora začeti trenirati v prvem razredu osnovne šole. Proces treniranja traja deset let, da lahko potem nekje pri 18 letih dobimo vrhunske tekmovalce. Seveda je vse pogojeno s talentom, pridnostjo, zagnanostjo, odrekanjem... Problem je v tem, da vsi niso takšni talenti, da bi prišli med najboljše v rosnih letih. Obstaja tudi druga možnost, da skakalci dozorijo kasneje, nekje pri 23, 24 letih,« je prepričan Luka Koprivšek, ki je boter uspehov Francija Petka. »Trener mora biti dober psiholog, da zna mlade športnike umakniti od stranpoti, da naredi šolo, da se zna prilagoditi in odrasti. Pomembno vlogo imajo še starši in učitelji,« je prepričan Koprivšek. Slovenski mladi skakalci imajo v Kranju gimnazijo, ki je prilagojena njihovim športnim potrebam. »Nekaj smo pobrali od drugih, nekaj dodali sami, na koncu pa našli lastno pot, na kateri so pomembni tudi klubi. Da smo konkurenčni, nam potrjujejo mednarodni rezultati,« je zatrdil Koprivšek.
Mladi v članski kategoriji padejo na realna tla
Že v najstniških letih se morajo s svetovno konkurenco spopasti tudi v plavanju, predvsem to velja za dekleta. »V plavanju, predvsem pri ženskah, bi morali vriniti še kakšno kategorijo, s čimer bi dekletom omogočili lažji prehod med članice. Fantje pridejo k članom nekje pri 18 letih, kar še ni bistven problem, a dekleta so članice že pri 16 letih, kar je problematično in nespremenljivo. Takšna so pravila krovnih mednarodnih organizacij, ki so jih prevzele tudi državne zveze,« je razložil Miha Potočnik, slovenski plavalni selektor. Pri tem ga ne skrbi toliko, da bi mlade plavalke pregorele ali se naveličale plavalnega športa, ampak bolj neravnovesje med dekleti pri različnih starostih. »Velik kakovostni prepad je med puncami pri 16 letih in puncami pri 25 letih, ki so vse članice, zato je zelo težko ujeti ravnovesje. Treba je biti potrpežljiv in trdo trenirati, četudi najprej ne gre, saj lahko dekleta nekje pri 20 letih dosegajo zelo dobre rezultate,« je rekel Potočnik in dodal: »Problem celotnega slovenskega športa je, da se v mlajših kategorijah še dela dobro, ko pride do specializacije in ko je treba povečati finančni vložek, pa ne znamo več držati koraka z mednarodno konkurenco.«
Boljši prehod k članom imajo pri atletiki. »Ne predstavljam si, da bi imeli tudi v atletiki članice že pri 16 letih,« je povedala Saša Maraž, trenerka atletike pri Kronosu. »Starejši mladinci so v atletiki stari okoli 18 let, potem imamo še mlajše člane in šele nato člane. Prehod je s tem lažji, saj so športniki zrelejši,« je prepričana. »Kljub temu je prehod težak. Norme za mladinska prvenstva in za članska prvenstva so zelo različne. Mladinci med člani pogostokrat padejo na realna tla. Članske norme za velika tekmovanja so zelo visoke, zato jih dosegajo res vrhunski tekmovalci. Veliko mladih izgubimo na tak način,« je razložila Maraževa.
Študij v ZDA ni rešitev
Mnogi individualni športniki končajo kariero zaradi šolskih obveznosti, saj preprosto nimajo dovolj moči, da bi usklajevali šolanje in šport. Ena od rešitev je odhod na študij v Združene države Amerike, kjer so univerze bolj prilagojene potrebam športnikov. Toda tudi tam ni vse bleščeče. S slabimi posledicami študija v ZDA imajo v plavanju in atletiki precej izkušenj. »Plavalci se vsi vrnejo z dokončano ameriško fakulteto, ki pa v številnih primerih v Sloveniji ne omogoča zaposlitve. Problem je tudi pri plavanju, saj redke izjeme naredijo korak naprej v Ameriki,« je dejal plavalni selektor. »Univerze v plavalcih ne vidijo tekmovalcev, da bi jih spravili na višjo raven, ampak kot orodje, da pridejo do ekipnih rezultatov,« je dodal. Enako v atletiki razmišlja Maraževa. »Atleti, ki so šli v ZDA, pogostokrat končajo kariero, ko se vrnejo. Ali se poškodujejo ali pa ne trenirajo dovolj dobro. Sistem je v Ameriki zelo drugačen. Od vseh, ki so šli tja, je le Tina Šutej prišla nazaj v pravi formi.«
Več raziskav je tudi potrdilo, da imajo nove generacije slovenskih otrok vse slabše motorične in gibalne sposobnosti, hkrati so vse debelejši in brez delovnih navad. Ob tem je Potočnik dejal, da so takšne ocene preveč posplošene, saj se »v vsaki generaciji najde kakšnega dobrega tekmovalca«, a na drugi strani priznava, da jih je vse manj. »Ni veliko otrok, ki so pripravljeni trenirati in se odrekati, kot od njih zahteva tekmovalno plavanje. Lahko dobimo motorično sposobne ali ne, toda pomembnejše vprašanje je, ali je plavanje za otroke in starše primarna izbira, ali so trenirali prej že kakšen drug šport, ali pa so se za plavanje odločili zaradi zdravstvenih razlogov.« Konkretnejše razlike je v zadnjih 25 letih opazila Saša Maraž. »Motorika sedanjih otrok je grozna. Nekateri otroci ne znajo več skočiti sonožno z mesta. Internet, televizija in starši, ki razvajajo svoje otroke, so problem,« je dejala.
Vrhunski šport stane veliko denarja
Ena od panog, v kateri Slovenija nenehno izgublja stik s svetovnim vrhom, je alpsko smučanje. Izjema je Tina Maze, toda za njo je velika praznina. Bistveno drugače je bilo pred desetletjem ali dvema, ko so bili slovenski tekmovalci v moški in ženski konkurenci množično v svetovnem vrhu. »Starši so najbolj talentirane otroke s pomočjo klubov pripeljali do športov, v katerih so videli možnost pristopa k svetovnemu vrhu. To je bil velik kapital alpskega smučanja. V najmanjših kategorijah so v smučarske klube, ki so bili bolje organizirani kot danes, prihajali najboljši športni talenti. Zbrani so bili iz mase mladih, ki so se hoteli ukvarjati s športom in so imeli najboljše fizične predispozicije,« se je na čase v nekdanji skupni državi Jugoslaviji spomnil Tone Vogrinec, dolgoletni smučarski delavec. »S osamosvojitvijo Slovenije se je odprl trg različnih športov. Danes imamo v Sloveniji več kot 70 panožnih zvez, toda za malo Slovenijo je to mnogo preveč, da bi lahko uspešno delovali v smeri proti svetovnemu vrhu. Ko je bilo športov manj, starši niso imeli veliko izbire, danes pa za svoje otroke izbirajo razne športne panoge, pri katerih je pomemben dejavnik nizek denarni vložek,« je pristavil Vogrinec.
Številni individualni športniki izgubljajo stik s svetovnim vrhom tudi zaradi primanjkovanja denarja. Vrhunski šport zahteva posebno prehrano, številne priprave v tujini, spremljevalno ekipo od fizioterapevtov, maserjev in tudi serviserjev. Vse to ogromno stane, kar pa slovensko gospodarstvo težko podpre, vsaj v celoti. »V Sloveniji se z dvema milijona ljudi preprosto ne moremo iti vseh športov v svetovnem vrhu. Vsi govorijo, da mali športi ne stanejo veliko, toda moramo upoštevati, da imamo v Sloveniji dva milijona prebivalcev,« je dodal Vogrinec.
