Pred časom so v italijanskem časniku La Repubblica objavili članek o višinski hiši, ki jo ima na Pokljuki eden najboljših slovenskih kolesarjev vseh časov Tadej Valjavec. Z veliko mero sarkazma in posmeha so Vilo Triglav preimenovali v Grand hotel Doping. Temo bivanja v razmerah simulirane velike nadmorske višine, ki je del tako imenovanega višinskega treninga, so zlovešče povezali s črno piko Valjavčeve kariere.
Seveda niso pisali o tem, da je Valjavec slovenski, verjetno pa tudi eden svetovnih vizionarjev, ki je bivanje v razmerah simulirane velike nadmorske višine na lastnih izkušnjah najbolj dovršeno uporabil za lastne priprave. Tragično je, da ga je v letih na vrhuncu kariere to tudi pahnilo v težave. Italijani zaradi nerazumevanja, neznanja ali zgolj škodoželjnosti v višinsko hišo (sobo, šotor) še vedno nočejo verjeti, čeprav jim Valjavec v pogovoru jasno pove, da gre za hinavščino. Italijanska zakonodaja je ena zelo redkih v svetu, ki od aprila 2000 višinske hiše prepoveduje. Ni pa skrivnost, da jih uporabljajo mnogi zvezdniki, kot so tenisač Novak Đoković, nogometaši Reala Madrida in Barcelone.
Goljufi z umetnim vbrizganjem sintetične oblike EPO
Bolj smiselno bi bilo vprašanje, kdo tega ne uporablja. Višinski trening kot pojem treninga na veliki nadmorski višini ali na simulirani nadmorski višini je že dolga leta del priprav atletov, kolesarjev, tekačev, biatloncev, plavalcev… Do nezaželenosti uporabe višinske hiše in bivanja na simulirani veliki nadmorski višini je v nekaterih državah prišlo iz preprostega razloga, ker so v zgodnji dobi dopinških testov na EPO in krvni doping težko odkrivali kršitelje, bivanje v simuliranih razmerah pa so enostavno prepovedali, da bi izločili tiste, ki so višinski trening navajali kot izgovor. Trening na veliki nadmorski višini običajno poteka nad 1600 metri, najbolj učinkovit je baje na višinah med 1800 in 2000 metri, seveda pa tudi višje. Zaradi nižjega zračnega tlaka je v višinah v zraku manj kisika. Na takšne razmere (hipoksija) se v telesu odzove naravni hormon eritropoetin, kar povzroči povečano proizvodnjo rdečih krvnih telesc in višjo raven hemoglobina v krvi. To pa pomeni boljše športne dosežke. Ko športniki bivajo v prostoru z umetno ustvarjeno nizko vsebnostjo kisika, so v enakih razmerah kot visoko v gorah. Do enakega učinka pridejo goljufi v športu z umetnim vbrizganjem sintetične oblike EPO, ki velja za eno najhujših kršitev v športu – doping. Umetni EPO so sicer razvili za zdravljenje ledvičnih in rakavih bolnikov.
Poleg Italije je ena redkih dežel, kjer še vedno poteka debata o dopustnosti višinskih hiš, Norveška. Z etičnim športnim kodeksom je njihova uporaba nezaželena, športniki pa to spoštujejo. Kolesar Lars Petter Northaug je lani priznal, da resno razmišlja o uporabi, saj njegovi kolegi iz ekipe (lani Belkin, letos Sky) vsi spijo v šotoru, le on zunaj, zato nikoli ne bo vedel, kako dober bi lahko bil. Drugačne dvome je imel olimpijski prvak v sprintu v smučarskih tekih Ola Vigen Hattestad ob obisku v Sloveniji. Ko je bila njegova izbranka Katja Višnar na pripravah s tekaško reprezentanco v Domu v Planici, ki je del olimpijskega športnega centra, kjer imajo tudi višinske sobe, ni spal pri njej. »Uporaba sobe, hiše ali šotora ni etično sporna,« trdi Ole Einar Bjoerndalen. Kralj biatlona in olimpijskih iger v Sočiju, ki se kot najbolj izstopajoči norveški športnik zavzema, da bi na Norveškem le ukinili prepoved. Atletska, smučarska, biatlonska in orientacijska zveza so že leta 2012 želele, da bi prišlo do ukinitve, a jim ni uspelo. »Ali mora ta prepoved veljati po vsem svetu ali pa mora biti dovoljena povsod, ne pa samo v dveh državah, kot sta Norveška in Italija,« se je že lani pritoževal Bjoerndalen, ki je bil v Sočiju izvoljen v odbor športnikov Mednarodnega olimpijskega komiteja in je zagovornik še strožje politike do uporabe dopinga. Višinsko sobo je uporabljal, preden je leta 2003 postala nezaželena. Doma je pri Simonstrandi vložil več kot 10.000 evrov v opremo za višinsko hišo, tam bival deset dni, potem pa je prišel nov športni zakon. Tudi zato je Bjoerndalen našel zatočišče v Obertilliachu v Karnijskih Alpah ob izviru Zilje, 1600 metrov visoko.
Šok za telo je lahko zelo hitro prehud
Najboljši biatlonec si je to lahko privoščil, a drugim so iz funkcionalnega, socialnega ali finančnega razloga podobni kraji težje dostopni. Zato tudi nakup višinskih šotorov, gradnja sob ali hiš. V Sloveniji bi verjetno lažje našteli najboljše športnike iz vzdržljivostnih panog, ki (še) niso bili uporabniki. Kot naključni sogovornik je o uporabi višinske sobe spregovoril Jure Kocjan, slovenski kolesarski reprezentant, ki si je šotor kupil že pred šestimi leti. Sedaj ima sobo. »Doma imam v hiši posebno sobo, veliko štiri kvadratne metre in dobro izolirano. Generator, ki uravnava zrak v prostoru, je v kleti. To je bistvena razlika med sobo in šotorom. Pri šotoru je generator v bližini, kar povzroča hrup, zaradi hrupa se slabše spi, s slabim spancem je tudi počitek slabši. To pa je eden od pomembnih dejavnikov, ki vplivajo na učinek. Poleg tega je prostora v šotoru manj, čez noč se segreje, telo povzroči vlago, poveča se znojenje, kar je posebno poleti še večji problem. To pa lahko povzroča še dodatne tegobe pri spanju, dehidracijo in slabo počutje, kar dodatno vpliva na telo. Bivanje v teh razmerah je za telo šok, v sobi pa se ta šok delno omili,« pravi Jure Kocjan in takoj opozori: »Šok za telo pa je lahko zelo hitro prehud, kar prinese ravno nasprotni učinek.«
O višinskem treningu je bilo narejenih že mnogo znanstvenih analiz. Bivanje v (simuliranih) velikih nadmorskih višinah je delikatno, saj vsako telo reagira drugače. Velikokrat se zgodi, da je namesto pozitivnega učinka telesu narejena velika škoda, kar je izkusil tudi pisec teh vrstic. Poleg znanja o metodah uporabe so najbolj pomembne predvsem izkušnje. »Treba je biti zelo pazljiv, a tudi v tem primeru je več lahko hitro preveč. Sam imam najboljše izkušnje v obdobju po prvih dirkah v sezoni, ko ravni pripravljenosti običajno ni več mogoče dvigniti, lahko pa s tovrstnim šokom popravim kri in hkrati še malce shujšam. Če je učinek le enoodstoten, si bližje najboljšim, to pa lahko prinese kakšen boljši dosežek,« razmišlja Kocjan, ki mu soba zares koristi enkrat ali dvakrat na leto, ko lahko doma v njej biva toliko časa, saj je vezan na tekmovalni koledar z ameriško ekipo v ZDA. »Kolesarjem, ki so doma ali trenirajo v Koloradu v ZDA, ni treba misliti na to. Tudi afriškim atletom iz Kenije ne. Če kraji ležijo okoli 2000 metrov visoko in imajo ugodne pogoje za trening, potem je to idealno okolje, kjer sobe, šotora ali hiše ne potrebujejo,« doda.
Ko so na temo višinskega šotora povprašali norveškega znanstvenika Josteina Hallena, je dal jasen odgovor: »Ne prinaša nobene prednosti.« V teoriji, trdi, je učinek enak bivanju na veliki nadmorski višini, v praksi pa ni tako. Bivanje zahteva stroge omejitve glede funkcionalnosti, saj je daleč od normalnega in redki so ga pripravljeni sprejeti. Lažje je bivati v kraju z veliko nadmorsko višino. »Da bi dosegli pozitiven vpliv na kri, je treba dlje časa ostati na višini nad 2000 metrov. To ni problem, to se lahko simulira. Vendar težava nastane, ker je treba biti na tej višini dolgo; ni dovolj le spati šest, sedem ur. Vsaj 14 ur, kar pa je zelo težko doseči. Poleg tega v prostoru preti vlaga, prezračevanje pa ni možno. Zato jih je v praksi malo, ki te stvari uporabljajo,« pravi Hallen. Tudi zaradi teh dejstev so priprave na veliki nadmorski višini v zadnjih letih postale redne, čeprav so kljub letom raziskav o optimalnem učinku še vedno prepuščene izkušnjam posameznikov in izvedencem z veliko izkušnjami. Čeprav je ta praksa del športa že dolga leta, meja med (etično) dopustnim in nedopustnim še vedno ni jasna. Tudi na podlagi novih raziskav, analiz in bolečih izkušenj, ki nekaterim ne dajo spati.