Vzdržljivost je v vrhunskem športu ključnega pomena. Tekmovalni urniki postajajo namreč tako naporni in zgoščeni, da športnikom ne preostane drugega, kot da svoja telesa ženejo do roba zmogljivosti, mnogi tudi čez, kar pogosto plačajo s hudimi poškodbami ali celo smrtjo. Z leti trdih treningov jim uspe telesno pripravljenost dvigniti na nepredstavljive ravni, vse v želji, da bi prišli do želenih uspehov. Nekdanja tekačica na smučeh Petra Majdič je tako za olimpijsko kolajno tvegala življenje, košarkar Goran Dragić je za enakovredno kosanje pod koši lige NBA trpel številne muke, kolesarski trener Miran Kavaš pa poudarja, da športniki v nobenem drugem elementu ne morejo tako napredovati kot prav v vzdržljivosti.
Meje vzdržljivosti nikdar ni poznala
Neverjetno zgodbo, ki jo verjetno pozna skoraj sleherni Slovenec, ima za seboj nekdanja tekačica na smučeh Petra Majdič. Na olimpijskih igrah v Vancouvru je samo nekaj minut pred začetkom kvalifikacij klasičnega sprinta na spustu zgrmela s poledenele proge in padla v jarek pod njo. Kljub štirim zlomljenim rebrom je nato prišla do bronaste kolajne. Majdičeva pravi, da se je zgodba o uspehu začela že bistveno pred tem. Za njo je bilo namreč dvajset let trdega dela, takrat pa je celotno sezono podredila nastopu na olimpijskih igrah. »Treba je povedati, da imamo vrhunski športniki v sezoni radi tekmovalne mesece, ker je trening lažji. Take napore, kot so med tekmovanjem, preživljamo že par mesecev pred tem, ko se pripravljamo.« Podobnih naporov, kot jih je preživljala v Vancouvru, je bila vajena že nekaj let, meseci pred olimpijskimi igrami pa so bili še posebno naporni. »Poletni in jesenski treningi so lahko tako pasji, da je tekma samo preslikava vsega tega, kar si že doživel. Bolečinski prag pri športnikih je zato izredno visok.« V njenem primeru je šlo še za nastop na olimpijskih igrah. »Seveda je bolelo, a je šlo recimo samo za trideset odstotkov večjo bolečino, kot sem jo do takrat že doživljala. Ni bila pa takšna bolečina, kot je v življenju še ne bi občutila,« se spominja Majdičeva. Bila je postavljena pred dejstvo, da je bila to njena zadnja in edina priložnost za olimpijsko kolajno. Po 20 letih trdega dela je bila v tistem trenutku pripravljena iti čez vse.
Da bi posameznik prišel do roba zmogljivosti, Majdičeva pravi, da mora vložiti ogromno dela in truda v treninge. »Nihče ni rojen, da prenaša hude napore ali s tako jekleno voljo, da bi vstal in prenesel takšne napore, kot sem jih sama doživljala.« V karieri športnika izpostavi dejstvo, da gre za treninge praktično brez premora. Ko si enkrat v dobrem ritmu, je treba samo dodajati, večji premori pa niso dovoljeni. »Težava je v tem, da si včasih želiš odmor, dopust ali ti samo psihično vse presede. Ne smeš pa si dovoliti predolgih odmorov. Leta in leta držati formo brez večjih fizičnih ali psihičnih premorov je težko.«
Sama prizna, da meje zmogljivosti svojega telesa nikdar ni poznala. Pred 20 leti nikoli ne bi verjela, da bo sposobna prestati takšne bolečine, kot jih je. »Spomnim se, ko sem pri okoli 23 letih sama trenirala. Delala sem težke intervale v gozdu. Ko sem po zadnjem prišla v cilj, sem za trenutek izgubila zavest.« Izpostavi, da je imela notranjo željo po uspehu ogromno in da se nikoli ni smilila sama sebi. Telo je tako lahko gnala do meja, ki jih je s treningom malo po malo prestavljala.
Tek na smučeh Majdičeva uvršča med bolj naporne športe. Sploh zaradi različnih disciplin. »Specifika tekmovalca oziroma njegova telesna konfiguracija je zato zelo različna. Sprinterji imajo veliko več mišic, vzdržljivostni tekmovalci pa manj. Če pa tekmuješ v vseh disciplinah, pa je tako, kot bi pri atletiki tekmoval na 400, 800, 1500 in 5000 metrov. Toliko različnih disciplin je treba združiti v eno telo.«
Najhuje poleti
Izredno napornemu ritmu tekmovanja je v ligi NBA izpostavljen slovenski košarkar Goran Dragić. Od novembra do konca aprila odigra 82 tekem, pred tem še osem pripravljalnih obračunov, novi dvoboji pa sledijo, če se njegovo moštvo uvrsti v končnico. »Fizični napor je ogromen, a prav tako psihični,« pravi Dragić, ki med tekmami skrbi za regeneracijo telesa in pravilno prehrano, s katero vzdržuje odlično pripravljenost. Najbolj naporni so mu bili prvi meseci v Združenih državah Amerike, saj tako napornega ritma v Evropi ni bil vajen. A sčasoma se je prilagodil tudi na to.
Pogosto ima občutek, da telo žene do meja zmogljivosti, zato pride tudi do kriznih trenutkov. A pravi, da mora kot profesionalec iti prek utrujenosti in bolečine ter se čim bolj spočiti, ko ima na voljo prost dan ali dva. »Hvala bogu je tudi znanost tako napredovala, da obstajajo takšni in drugačni načini, ki omogočijo hitrejšo regeneracijo telesa. Brez tega bi bilo težko.«
Glavnino pripravljenosti Dragić opravi v poletnih mesecih pred začetkom priprav v klubu, ko se v Los Angelesu pripravlja z osebnim trenerjem. Treningi na plaži so precej kruti, pravi tudi, da po njih pogostokrat bruha. »Takrat dejansko samo spim, jem in treniram. Najhuje pa je zjutraj, ko je treba vstati iz postelje. Včasih za to potrebujem kar nekaj časa, saj me celotno telo neverjetno boli.« A to je cena za uspešno in kariero brez poškodb. Pri sedemindvajsetih letih Dragić resne poškodbe še ni imel, kar je posledica že omenjenih treningov na plaži, kjer dela številne vaje za skrite mišice v telesu, ki ob hudih naporih zmanjšujejo možnost poškodb.
Preutrujenost je lahko nevarna
»Več kot treniramo, boljši smo,« pravi trener kolesarjev Miran Kavaš, a hitro poudari, da to drži samo do določene točke. Kje je ta točka, pa moramo ugotoviti sami. Bolj ko načrtno in pravilno treniramo, višja bo ta točka. »Vseeno obstajajo zakonitosti,« doda in nadaljuje, da je najprej treba izmeriti začetno stanje, na osnovi tega pa nato že okvirno vemo, koliko kdo lahko trenira. Če želimo dosegati dobre rezultate, poudari, da morajo biti tako obremenitve kot razbremenitve. Prisotna morajo torej biti nihanja. »Po sezoni je potreben določen počitek in nato nov začetek. To pomeni, da gradimo na 50 do 60 odstotkih iz prejšnje sezone.« Na takšen način lahko iz sezone v sezono mejo zgornje obremenitve dvignemo za okoli deset odstotkov.
Kavaš poudari, da športniki v nobenem drugem elementu ne morejo tako napredovati kot v vzdržljivosti, in izpostavi pomembnost korelacije med številom ur treninga in zmogljivostjo. »Pri 1000 urah na letni ravni dosežemo zelo dobro zmogljivost.« A 1000 ur treninga na leto ni sposoben kar vsak. Za to je potrebnih več let sistematičnega dela. Pri nekaterih je ta čas krajši, pri nekaterih daljši, kar je odvisno tudi od dednega faktorja oziroma genetike. »Določeni imajo strukturo mišic že v osnovi bolj prilagojeno in hitreje napredujejo.«
In če športnik mejo vzdržljivosti prekorači? »Potem pride do pretreniranosti,« odgovori Kavaš. Prva stopnja je akutna in ni nevarna. Čutimo pomanjkanje energije in smo utrujeni. V takem primeru je potreben dvo- ali tridnevni počitek, da se telo znova napolni z energijo. Večje težave lahko povzroči kronična utrujenost, pri kateri se telo upre z raznimi vnetji, bolečinami, poslabšanjem hormonskega statusa... »Ne gre samo za telo, tudi s psihičnega vidika smo na dnu. Ni pravega razpoloženja, motivacije... Prevelik stres in premalo počitka je torej idealna kombinacija za pretreniranost.« Kavaš še doda, da igrajo vlogo tudi obrobni faktorji – služba, kakovost spanja, prehrana, masaže, razgibavanja, svež zrak, uživanje zadostne količine vode... »Vse te stvari morajo biti usklajene, če se želimo približati zgornji meji vzdržljivosti.«
