Številni vrhunski športniki, ki spadajo med najboljše v svojih panogah, se iz dneva v dan smejijo z naslovnic časopisov, razkazujejo svoje lovorike, kažejo srečno podobo v televizijskih reklamah... Na videz je njihovo življenje popolno. Dosegli so vrh, so zgled, kako priti do uspeha, in množice si želijo biti v njihovi koži, mnogi se na pot proti športnim zvezdam tudi odpravijo. Toda podoba nasmejanega športnika s kolajnami v roki ne razkriva vsega, kar je moral pretrpeti, da je prišel na vrh.
Seveda, treningi so naporni. Treba je trdo delati, biti predan disciplini, s katero se športnik ukvarja. Toda včasih to ni dovolj. Včasih je treba iti prek svojih zmožnosti, tudi tako, da športniki tekmujejo poškodovani. V to jih silijo lastna visoka pričakovanja pa tudi kapital v obliki njihovih delodajalcev, ki zahtevajo zmage, kajti le zmage prinašajo denar. Medtem ko nekateri igrajo poškodovani, se drugi po poškodbah nikoli zares ne vrnejo med najboljše, kar je prav tako boleče, tretjim pa poškodbe lahko preprečijo razvoj ali prestop v boljši klub. Primerov, ko so poškodbe športne kariere speljale v povsem drugo smer, kot so si športniki predstavljali, je ogromno. O tem smo se pogovarjali z dvema slovenskima športnikoma, ki sta imela podobne izkušnje. S košarkarjem Sašem Ožboltom in nogometašem Fabijanom Cipotom.
Organizem ni neumen
Sašo Ožbolt je veljal za enega najbolj obetavnih košarkarjev v Sloveniji. Potem ko je postal član Uniona Olimpije, je hitro osvojil navijače s svojo prodorno igro. Dobro se je znašel tudi zunaj igrišč in kazalo je, da bo ljubljanska košarka dobila še enega dobrega fanta, ki bo postal ljubljenec publike. Toda nato se je vse zasukalo, glavno besedo pa so imele poškodbe oziroma koleno, ki vse od prve operacije naprej nikoli več ni bilo takšno, kot si košarkar želi. »Ko sem se prvič huje poškodoval, sem doživel šok,« je dejal Sašo Ožbolt. Sprva si je gnal k srcu le to, da ne bo mogel igrati na evropskem prvenstvu leta 2005 v Srbiji, kajti poškodoval se je na reprezentančnih pripravah. A je nato postalo še huje. Sledili sta še dve operaciji kolena, čas pa je hitel naprej. »Ne bi bilo problema, če bi se poškodoval enkrat, a sem moral na operacijo trikrat. Ne bi se rad komu zameril, ampak verjetno nisem bil le jaz kriv. Po prvi operaciji sem verjel, da se bom vrnil, kot da se ne bi nič zgodilo. Po drugi in tretji pa nisem več verjel vase. V takšnem položaju si prestrašen. Porajajo se misli, da ne boš več nikoli igral. Zame je bilo to najtežje obdobje.« Vse skupaj je spremljalo kaotično stanje pri Unionu Olimpiji, kajti klub ni skrbel niti za stroške zdravljenja, plače so seveda po stari navadi debelo zamujale ali jih sploh ni bilo. Medtem ko zdaj starih težav ni želel pogrevati, je bila zgovorna Ožboltova izjava, ko je lani ob vrnitvi v Portorož dejal, da bo prvič v karieri redno prejemal plačo.
V času poškodbe se je znašel v težkem položaju. V takšnih okoliščinah je moral opraviti naporno rehabilitacijo, in to trikrat. Seštevek vseh treh rehabilitacij je znašal leto in pol. Je dobro, če ima v teh težkih trenutkih športnik ob sebi strokovnjaka, psihologa, ki mu pomaga prebroditi najtežje težave? »Odvisno je, kakšen si po značaju. Nekateri potrebujejo to pomoč. Pred tretjo operacijo, na primer, nisem imel strahu, ampak je v strahu reagiralo telo. Zelo težko je to razložiti. Zdelo se mi je, kot bi bi se strah naselil v telo. Po operaciji nisem verjel več, da bom lahko še igral na najvišji ravni. Ljudje ti hočejo pomagati z različnimi nasveti, vsi ti hočejo dobro, a se moraš sam odločati, kako boš ravnal,« je dejal košarkar, ki je dobil veliko dokazov, da v športu brez sreče ne gre. Okusil je, da je najtežji del – vračanje po operaciji. Še posebno, če moraš to pot prehoditi trikrat. Težave pa so ostale tudi, ko se je vrnil na parket. »Organizem ni neumen, ima v sebi varovalo, strah. Med igro vseskozi razmišljaš o nogi. Vsak korak, vsak odriv ima v sebi strah. Šele takrat se zavedaš, kako sproščeno si igral pred poškodbo. Po drugi in tretji operaciji igram le še s petdeset do šestdeset odstotki svojih zmožnosti.« Močno je moral spremeniti tudi način igre. Včasih so bili njegov zaščitni znak prodori pod koš, danes stavi predvsem na mete z razdalje: »Ko grem v prodor, med vsakim korakom razmišljam in se zato ne osredotočim na koš. Veliko ljudi ne bo nikoli imelo občutka, ki ga doživljam jaz, da bi razumeli, kaj se mi dogaja. Gre tudi za bolečino. Nekateri menijo, da je prisoten le strah, a to ni res. Bolečina me vseskozi spremlja.«
Ožbolt o tem ni želel veliko govoriti, a po prvi operaciji se je vrnil prehitro. Po le nekaj tednih treningov je spet zaigral in se že po nekaj minutah spet poškodoval. V takšnih primerih se poraja vprašanje odgovornosti kluba in trenerja. Je etično v igro poslati košarkarja, ki še ni povsem dobro pripravljen? Lahko se zgodi, da je košarkar pod velikim pritiskom, čeprav mu nihče ne reče, da mora igrati. Nad njim namreč visijo pričakovanja navijačev, trenerja, klubskega vodstva... »Velikokrat sem igral poškodovan, česar mediji in navijači ne vedo. Tudi z blokado sem že igral, čeprav sem na začetku kariere rekel, da tega ne bom počel. Šport je postal podoben gladiatorskim igram. Včasih kakšne tekme ne odigraš, pa se že pojavijo komentarji, da imaš nizek prag bolečine in podobno. Veliko športnikov igra z bolečinami, s pomočjo protibolečinskih tablet ali injekcij,« je dejal Ožbolt in pojasnil, kako deluje profesionalni šport. »Trener je odvisen od igralca, kajti živi od rezultata, zato želi, da igra, tudi če je poškodovan. Če trener reče, da je ekipa izgubila, ker ta in ta ni igral, mediji in navijači tega ne sprejmejo. Tako da tudi trener ni v lahkem položaju. Ne bodo ti rekli neposredno, da moraš igrati, ampak rečejo, da se odloči sam. Igralec je tako v neprijetnem položaju. V ZDA je to precej bolje urejeno. Če primerjamo zvin gležnja: pri nas po nekaj dneh počitka igraš, v ZDA pa počivaš, dokler se poškodba zares ne pozdravi, tudi do dva, tri tedne.« Podobno je s poškodbami kolena. Ožboltova rehabilitacija je po vsaki operaciji trajala šest mesecev, v ZDA traja tri ali štiri mesece dlje. Vprašanje, ki bi si ga lahko zastavili vsi – vodstva klubov, trenerji, navijači, mediji in športniki – je, kakšna bi bila Ožboltova kariera in kariere športnikov s podobnimi težavami, če bi se vračali po poškodbi na bolj human način.
Poškodba odnesla pogodbo
Nekoliko drugačna je zgodba Fabijana Cipota. Ta ni imel kroničnih težav, temveč mu je huda poškodba na treningu odnesla pogodbo v tujini, kamor se slovenski nogometaši nikoli niso ravno z lahkoto podali. Bil je na preizkušnji pri norveškem prvoligašu Brannu iz Bergna. Nekaj časa je treniral s klubom in bil za prestop že dogovorjen. Odigrati je moral le še prijateljsko tekmo, naslednji dan ga je že čakal zdravniški pregled pred podpisom pogodbe. A se je zgodilo najhujše – poškodoval si je nogo, diagnoza je bila dvojni odprti zlom golenice in mečnice, čas počitka pa osem mesecev. Ostal je brez pogodbe, ki športniku ob poškodbi zagotavlja varnost, in brez dobrega zaslužka, precej boljšega, kot si ga je mogoče prislužiti v Sloveniji, leto dni ni mogel igrati za slovensko reprezentanco, cena na trgu se mu je znižala... »To se mi je zgodilo pri 29 letih. Precej nogometašev preneha igrati, če se tako hudo poškodujejo v teh letih. Če poti vrnitve psihično ne preneseš, je bolje nehati,« je dejal Cipot, ki je težave prebrodil, čeprav se je tudi on spraševal, ali ima smisel vztrajati, pomagalo pa mu je tudi znanje, ki ga je pridobil na srednji zdravstveni šoli.
V težkih trenutkih rehabilitacije mu je bila v oporo vsaka spodbudna beseda, monotonost pa je razbijal s svojo veliko strastjo – glasbo. Kakršno koli, ki ni komercialna, od jazza do starega roka. Pa z branjem zgodovinskih in religioznih knjig ter gledanjem filmskih klasik. Potem ko se je uspešno vrnil na zelenice, je igral še vrsto let (nekaj časa tudi za reprezentanco), vse do minule sezone, ko se je skupaj z Muro 05 poslovil tudi on. A njegova kariera bi bila brez poškodbe od leta 2005 naprej verjetno uspešnejša, čeprav se je potem po igranju za Nafto in Maribor še enkrat podal v tujino, v Luzern.