Šport kot sredstvo geopolitičnega tekmovanja

Nerazveseljivi trendi

Dolgoletni predsednik našega olimpijskega komiteja Janez Kocijančič, ki se bo pozimi poslovil od funkcije, pravi, da so svetovni trendi zagotovo nerazveseljivi. »Nekatere države prirejanje večjih športnih dogodkov razumejo kot sredstvo geopolitičnega tekmovanja. Če analiziramo le zadnje prirediteljice olimpijskih iger ali svetovnega prvenstva v nogometu, lahko opazimo, da želijo države na poseben način opozoriti, da je njihovo mesto pri glavni mizi, kjer se pogovarjajo o svetovnih problemih in političnih vprašanjih,« opozarja Kocijančič. Prepričan je, da je Slovenija vseeno učinkovita in odlična organizatorica prireditev, a ima svoj limit, saj ne seže do mesta, kjer stroški poskočijo v nebo: »Ko so v igri bogatejše države, smo hendikepirani, čeprav imamo izjemno športno tradicijo. Lahko se zgodi, da so tekmeci prepričljivejši tudi zato, ker za njih navijajo mednarodne televizijske hiše in veliki sponzorji. Večina pokroviteljev smučanja danes recimo prihaja iz nemško govorečega območja, zato je zelo težko konkurirati Nemčiji, Avstriji ali Švici.«

Janez Kocijančič opaža, da postajajo v športu vse dominantnejše države z nafto, kamor se pospešeno selijo velika tekmovanja. Prvemu športnemu funkcionarju pri nas se to ne zdi pravilno. Ljubše bi mu bilo, da bi šport vrnili športu, kot se je izrazil. »Res je, da z velikimi državami nikdar ne bomo mogli tekmovati po vplivu, denarni moči ali lobističnih povezavah. Za samopromocijo mnogi najemajo marketinške hiše. Pri nas za kaj takega ni denarja. Lahko pa na korekten način uveljavimo argumente športnotekmovalne moči in organizacijske uspehe. Prednost Slovenija je denimo geografska lega. Ljudje radi pridejo k nam, ker je kakovost življenja dobra. Dejstvo je, da nas v športnem svetu cenijo, kar je po drugi strani spet zelo relativno. Ko se kažejo mišice in denar, smo relativno šibki,« meni Kocijančič, ki je opazil, da se manjše države bolj potrudijo pri organizaciji tekmovanj kot večje, saj se navsezadnje borijo za prepoznavnost. »Če bi Slovenija naredila toliko spodrsljajev, kot so jih nekateri prireditelji na najrazvitejšem zahodu, bi nas rezali na koščke in požrli.«

Pred Eurobasketom veliko skeptikov

Veliko uspehov na mednarodni ravni je Slovenija požela z izvrstno organizacijo zadnjega evropskega prvenstva v košarki pred dobrim letom dni. Takrat je država živela z igro pod obroči, zavlada je velika evforija. Slovenija je imela pri kandidaturi olajšano delo, ker ni imela nobenega protikandidata, a kljub temu je bilo celotna organizacija Eurobasketa 2013 velik zalogaj. Generalni sekretar košarkarske zveze Iztok Rems je imel pomembno vlogo pri projektu. Danes pravi, da bi se v KZS kakšne reči okoli organizacije in promocije tekmovanja lotili drugače, vendar ne bi spremenili nič ključnega, »saj smo sebi, Slovencem in Evropi dokazali, da smo bili odlični prireditelji, kar nam priznavajo tudi drugi.«

Pred evropskim prvenstvom v Sloveniji še nobena tako majhna država ni gostila tako odmevno košarkarsko tekmovanje, zato je bil pritisk tudi iz tega vidika velik. Rems priznava, da je bilo nekaj skeptikov, ki so dvomili, da je Slovenija sploh sposobna organizirati turnir in zagotoviti dovolj finančnih sredstev. »Brez podpore države in lokalnih skupnosti nam ne bi uspelo. Morda se majhne države še bolj potrudijo, da vse poteka čim bolj brezhibno, saj želijo izkoristiti svoj prostor za promocijo in iskanje dodatnih poslovnih povezav,« poudarja naš sogovornik. Povedal je, da je lobiranja pri vsakem tovrstnem dogodku ogromno, bistveno pa je, da države v čim večji meri izkoristijo svoj ugled in osebne kontakte. »Prednost manjših držav je bližina prizorišč, kar predstavlja lažjo organizacijo in posledično manjše stroške, obenem so bolj zadovoljni tudi navijači, ker lahko vidijo več tekem v več krajih. Dodatna prednost je zagotovo ta, da so lokalne skupnosti v manjših krajih bolj vključene, dogodek je bolj izpostavljen, z njim se lahko poveže več ljudi. Slabost je majhen trg, zaradi česar je tudi sponzorski potencial manjši,« je sklenil.

Vse več denarja se obrača pri prirejanju največjih nogometnih tekmovanj. Brazilija je za nedavno svetovno prvenstvo denimo odštela enajst milijard evrov. Ko so gostitelji izpadli v polfinalu in na koncu zasedli šele četrto mesto, je opozicija poskočila v zrak, češ, zakaj je morala država porabiti toliko denarja za prvenstvo, če je izostal rezultatski uspeh. Čez štiri leta bo gostiteljica svetovnega prvenstva Rusija, za njo bo žezlo prevzel Katar. Ravno organizacija prvenstva v tej arabski državi je sprožila že veliko polemik. Zanimivo, da je nedavno tudi predsednik Fife Sepp Blatter dejal, da je bil Katar slaba izbira, ker so poleti temperature previsoke. Ravno zaradi tega bo šampionat najverjetneje kar pozimi.

Domet Slovenije v nogometu ne seže do članskih prvenstev

Slovenija se praktično v nobenem pogledu ne more kosati s kandidati za največja nogometna tekmovanja v članski konkurenci, lahko pa je enakovreden tekmec pri iskanju prizorišča za mlajše kategorije. Tako je bilo pred dvema letoma, ko so Ljubljana, Maribor, Domžale in Lendava gostili prvenstvo stare celine za nogometaše do 17 let. »Uefa je bila takrat navdušena nad ravnijo organizacije in delovanjem celotnega organizacijskega odbora. To je tudi način, kako si manjše države v očeh evropske zveze lahko pridobijo prednost pred večjimi oziroma tistimi, ki še niso priredili kakšnega prvenstva ali se niso izkazali z organizacijo katerega od kvalifikacijskih turnirjev,« pravi generalni sekretar Nogometne zveze Slovenije Aleš Zavrl.

Glede na zahtevne razpisne pogoje in infrastrukturne zahteve lahko Slovenija kandidira največ za pridobitev evropskega prvenstva igralcev do 21 let. Kot zagotavlja prvi mož pisarne na nogometni zvezi, je to tudi končni cilj naše krovne organizacije, ob tem pa veljake pod vodstvom predsednika Aleksandra Čeferina čaka še veliko izzivov. Kot pravi Zavrl, so ravno v procesu kandidature za evropsko prvenstvo do 19 let leta 2017 in evropsko prvenstvo v dvoranskem nogometu leta 2018. »Prednost Slovenije je predvsem odlična organizacija prvenstva do 17 let, kakovostna nogometna in namestitvena infrastruktura ter dobre in hitre transportne povezave v primerjavi z večjimi državami,« pravi Aleš Zavrl. Ob koncu je še dodal, da Uefa in Fifa pri odločanju o prizorišču svetovnega ali evropskega prvenstva upoštevata številne dejavnike, da pa je proces izbire zelo transparenten: »Nogometne zveze kandidirajo in pripravijo v razpisu zahtevano dokumentacijo, o kandidaturah pa nato odloča izvršni odbor Uefe oziroma Fife.«