126 športnikov iz drugih držav je po podatkih ministrstva za notranje zadeve v času slovenske samostojnosti od leta 1991 do leta 2012 pridobilo slovensko državljanstvo. Nekateri med njimi so igrali vidne vloge v slovenskem športu, nekateri so zadovoljevali klubske interese v ekipnih športih, nekateri pa niso zadostili želenim kriterijem. Republika Slovenija je največ medijske pozornosti na podlagi izdaje državljanstva pridobila, ko je leta 2002 nov potni list dobila jamajška zvezdnica Merlene Ottey. Sprinterka se od 42. leta naprej Sloveniji nikoli ni oddolžila s kolajno na velikem tekmovanju (najbližje je bila leta 2004 na dvoranskem SP v atletiki v Budimpešti, kjer je bila na 60 m četrta). Atletinja pa je bila na vseh velikih tekmovanjih, na katerih se je pojavila, tarča poročevalcev z vsega sveta, ki so pisali o Sloveniji. Izbrani med njimi so imeli tudi možnost, da jih je ena najuspešnejših atletinj na svetu sprejela v Ljubljani, kjer so pisali reportažo.
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, ki oblikuje mnenje za pridobitev državljanstva o obstoju razlogov na področju športa, je pri oblikovanju mnenja vezano na eno izmed zapisanih meril. Pri tem je pomembno, da oseba kot športnik dosega kakovostno raven športnikov članov državne reprezentance v določeni športni panogi in da ima nedvoumen interes za nastopanje v državni reprezentanci. Drugo merilo pa je, da je od športnika na podlagi kakovosti dosedanjega dela in rezultatov mogoče pričakovati dvig kakovosti posamezne športne panoge ali strokovnega dela, pomembnega za slovenski šport, in da ima strokovni delavec nedvoumen interes za strokovno delovanje na področju športa. »Kot izhaja iz navedenih meril, nima nobena športna panoga prednosti pri pridobivanju državljanstva, kot tudi ne posamezniki znotraj ene od športnih panog. Na pridobitev državljanstva iz športnih razlogov tako vpliva predvsem kakovostna raven posameznega športnika ali rezultati dela strokovnega delavca v eni od športnih panog. Vsak športnik pa se prostovoljno, z vložitvijo prošnje, odloči, ali želi zaprositi za državljanstvo Republike Slovenije,« je pojasnila Mirjana Gotal iz službe za odnose z javnostjo na ministrstvu za notranje zadeve.
Šestak: Del mene bo večno v mladosti
Atletinja Marija Šestak je športnica, ki se je v Sloveniji »ponovno rodila«. Sodi v kategorijo športnic, ki jim je Slovenija veliko dala (poleg državljanstva, ki ga je dobila 13. julija 2006, ima tudi službo v javni upravi), sama pa je hvaležnost izkazala na najlepši način. Z dvema osvojenima kolajnama na največjih dvoranskih prvenstvih, skokom čez 15 metrov na olimpijskih igrah v Pekingu in rednim uvrščanjem v finala na velikih tekmovanjih na prostem.
»Če bi kot športnica ostala v Srbiji, bi bilo moje atletske kariere zagotovo konec leta 2004, ko sem nehala trenirati. Pogoji za delo so bili dejansko nemogoči. Več se je začelo v naš šport v Srbiji vlagati štiri, pet let pozneje, ko bi bila bržčas že v drugih vodah. Ne verjamem, da bi se tedaj vrnila,« pravi Marija Šestak. »Sem del slovenske atletike, ne srbske. Zato me večkrat slišite, da Srbe poimenujem z 'oni' ali 'spodaj'. Sicer pa sem to, kar sem, saj svojih korenin ne morem niti nočem skriti. Počutim se kot Slovenka, toda del mene bo večno ostal v mladosti. V Srbiji sem preživela 26 let svojega življenja. Tam sem rojena, tam imam svojo družino. Sem torej Slovenka in Srbkinja. Morda se bom čez deset let počutila bolj Slovenko, saj navsezadnje vse bolj razmišljam po slovensko.«
»Lahko rečem, da mi je Slovenija dala veliko. Omogočila mi je, da se lahko ukvarjam z aktivnostjo, ki jo imam rada. In to mi pomeni veliko. Malo je ljudi, ki se lahko pohvalijo, da se ukvarjajo s tistim, kar imajo radi. Ter da lahko od tega še živijo. Zato sem ponosna in vesela, da sem lahko hvaležnost vrnila s kolajnami na največjih atletskih tekmah ter z dobrimi skoki po vsem svetu,« pripoveduje slovenska rekorderka v troskoku. »Politike zavestno ne spremljam. Travme vlečem iz otroštva, iz devetdesetih let, ko so bili v Srbiji politiki najmanj priljubljene osebnosti. Seveda vem nekaj osnovnih dejstev, več me pa ne zanima. Na volitvah nisem bila nikoli. Sicer ne morem obljubiti, da se jih nikoli ne bom udeležila, a se za zdaj še držim svojega načela,« je načelna Šestakova, ki je ob koncu povedala, da bere knjige v slovenskem jeziku in skuša še izpopolniti slovenski jezik, ki ji gre sicer odlično.
Rutenka: Slovenija mi je veliko dala
Rokometaš Sergej Rutenka je športna posebnost, saj ima kar tri državljanstva – belorusko, slovensko in špansko. Pred trinajstimi leti je iz rojstnega mesta Minsk prišel v Slovenijo (najprej v Velenje, nato v Celje), za Belorusijo je igral do leta 2001, tri leta pozneje pa je zaigral za Slovenijo. »Slovenija je zame bila, je in bo vedno ostala moja druga domovina. Za igranje v slovenski reprezentanci sem se odločil zgolj zaradi športnih motivov. Slovenija mi je veliko dala, pri čemer ne mislim na denarno plat, ampak na človeško in športno. In spodobi se, da sem ji skozi igranje za reprezentanco vsaj nekaj vrnil,« pravi 32-letni Sergej Rutenka, ki tekoče govori slovensko.
Za Slovenijo je Rutenka igral med letoma 2004 in 2007 (prvič je na velikem tekmovanju zaigral na olimpijskih igrah 2004 v Atenah, zadnjič na svetovnem prvenstvu leta 2007 v Nemčiji), vmes pa je leta 2005 na klubski ravni iz Celja Pivovarne Laško odšel v španski klub Ciudad Real. »Leta 2003 sem dobil slovensko državljanstvo, leta 2008 pa še špansko. Ne drži informacija, da sem se moral odreči slovenskemu, da bi lahko dobil špansko. Če bi bil to pogoj, nikoli ne bi vzel potnega lista Španije. Špansko državljanstvo sem vzel le zaradi pomoči klubu, ki je tako zmanjšal število tujcev v ekipi,« pojasnjuje Rutenka, ki se med svojim prvim »mandatom« v izbrani vrsti Belorusije ni nikoli pomeril s Slovenijo, v zadnjih sedmih mesecih in pol pa kar trikrat: »Na žalost se temu ni mogoče izogniti. Najtežje mi je igrati proti Sloveniji, saj so takrat v igri posebna čustva. Po tekmah proti Sloveniji nisem nikoli vesel, saj vedno ena od 'mojih' reprezentanc izgubi – beloruska ali slovenska.«
»Imel sem tudi ponudbo, da zaigram za reprezentanco Španije. A še preden sem dobil špansko državljanstvo, sem povedal, da od tega ne bo nič in da bom spet zaigral za Belorusijo. Če bi želel imeti veliko denarja in kolajne z velikih tekmovanj, bi se odločil za Španijo, ne pa za revnejšo in rezultatsko manj uspešno Belorusijo. A želel sem se vrniti v reprezentanco svoje domovine in v njej zaigrati skupaj s svojim mlajšim bratom Denisom,« opisuje zdajšnji član Barcelone, ki je leta 2010 spet zaigral za Belorusijo: »Žalosten sem, ker se iz takšnih ali drugačnih razlogov ni mogla nadaljevati moja reprezentančna zgodba v Sloveniji. Vem, da mi marsikateri slovenski navijač zameri, ker ne igram več za Slovenijo. A upam, da ljudje vseeno razumejo mojo odločitev.«
