Zelo veliko športnikov in športnic v želji za uspehom veliko upov polaga v različne rituale. Psiholog dr. Matej Tušak zagovarja pravilne rituale in sočasno opozarja na škodljivost vraževerij, hokejist Anže Kopitar in rokometaš Uroš Zorman pa menita, da rituali vedno bolj prehajajo v navado in tradicijo, vseeno pa tovrstno početje športniku prinaša mirnost, samozavest, zadovoljnost.
Matej Tušak: Čim manj vraževerij
Psiholog dr. Matej Tušak pojasnjuje, da rituali predstavljajo kombinacijo dejavnosti in opravil, ki jih športnik dela z več nameni. »Gre za redosled različnih stvari, ki na nek način prispevajo, da se njegovo telesno in duševno stanje uravnoteži na ravni, ki je zanj optimalna za nastop. Strokovno rečemo, da pride v idealno nastopno stanje, kar pomeni, da je takrat najbolj sposoben vrhunskih dosežkov. To se izjemoma lahko zgodi tudi samo od sebe, a mi želimo doseči, da bi se to zgodilo sistematično, skozi tako imenovano prednastopno proceduro. Med njo ne naredimo nič takšnega, kar športnik ne bi mogel izvesti in kar bi ga dodatno obremenjevalo. Sistematična in resna priprava za nastop samo povečuje verjetnost, da bo na tekmi šlo vse v redu. Pomembno je, da je športnik pred nastopom zaposlen, kajti v nasprotnem primeru se mu lahko v glavi pojavljajo vse mogoče stvari, večinoma moteče,« opisuje dr. Matej Tušak.
Tušak opozarja, da se športniki kar pogosto zatekajo k vraževerju – ko verjamejo, da jih bo neka stvar pripeljala do rezultata, a to ne drži. »Želim si, da bi bilo vraževerij čim manj. Res je, da včasih vraževerje tudi pomaga, a predvsem le takrat, ko ima športnik duševno oviro in je živčen. Če verjame, da mu bo na primer to, da pred tekmo poje tunin sendvič, pomagalo, in ga potem tudi poje, se sprosti. Če pa ga ne dobi in poje, je živčen in slabo nastopi, čeprav je v resnici dobro pripravljen. Tudi vraževerja, da lahko uspešno nastopi le v lepem vremenu ali samo z vedno istimi spodnjimi hlačami, so škodljiva. Na vreme ni mogoče vplivati, prav tako ni mogoče deset dni zapored nositi istih spodnjic,« meni Tušak in dodaja: »Športnika moramo tako vzgajati, da ve, kje so razlogi in vzroki za uspeh, ter da jih išče tam, kjer so, ne pa tam, kjer misli, da so, vendar jih v resnici ni.«
Anže Kopitar: Zelo nerad se brijem
Vedno si najprej zaveže desno drsalko, nato levo – to je glavni ritual hokejista Anžeta Kopitarja pred vsako tekmo. »Mogoče niti ne gre več za klasičen ritual, ampak bolj za navado. Vseeno se rad držim tega. No, če se mi kljub temu kdaj malo zalomi in ne gre ravno tako, kot bi moralo biti, ni konec sveta. Sem pa vesel, če se vse odvija in odvije tako, kot je treba,« pravi Anže Kopitar, hokejist kluba Los Angeles Kings v ligi NHL. Kar zadeva rituale profesionalcev v NHL, pozna kopico igralcev, ki se tik pred vsako tekmo stuširajo, nekateri vztrajajo pri tem, da se nihče pred dvobojem ne sme dotakniti njihove palice, njegov klubski soigralec, vratar Jonathan Quick, pa za vsako tekmo vzame novo palico. »Gre za manjše in na videz nepomembne stvari, ki pa so za posameznika pomembne. Zase lahko rečem, da nisem prav posebno vraževeren, verjamem pa v karmo. Verjamem, da se vse v življenju zgodi z razlogom in da se vse povrne, tako dobro kot slabo.«
Ritual, ki pa je že prerasel v tradicijo, je v ligi NHL dogodek, ko se igralci od začetka končnice do izpada oziroma končnega uspeha ne brijejo. »Poznam tudi nekatere, ki se v tem času brijejo, a so redki. Glede na to, da sem v dresu LA Kings že dvakrat osvojil Stanleyjev pokal in da sem si obakrat puščal brado, zdaj verjamem, da to deluje, haha. Zato bom v končnicah še naprej puščal brado,« napoveduje Kopitar. Na vprašanje, ali je zaradi večjega znojenja neprijetneje igrati z brado, Gorenjec odgovarja: »Če povem po pravici, mene brada prav nič ne moti. Nasploh se nerad brijem in glede tega sem zelo len. Nikoli nisem čisto obrit, ampak imam vedno malce brade. In če je v končnici pač malce daljša, zame to ni nobena težava.«
Uroš Zorman: Iste spodnjice in nogavice
Uroš Zorman, rokometni reprezentant in član poljskega kluba Kielce, pravi, da z leti njegova vraževernost ostaja, ima pa vedno manj ritualov. »Dokler zmagujem, na tekmah vedno nosim iste nogavice, spodnjice in spodnjo majico. Seveda vedno sveže oprane, haha. Ko izgubim, zamenjam celotno garnituro. Ko nisem na igrišču, vedno nosim križec okoli vratu, prstan na roki, uro in denarnico. Enkrat sem ob odhodu na tekmo pozabil denarnico. Ko sem to ugotovil, sem domov poklical ženo Katjo in ji naročil, naj mi jo takoj prinese v dvorano. Med ogrevanjem pred začetkom tekme mi jo je prinesla in takoj sem bil precej mirnejši,« se spominja Uroš Zorman.
Njegov reprezentančni soigralec Dragan Gajić nogavice in spodnje perilo najprej obrne na eno stran, nato še na drugo, rokometna vratarka Sergeja Stefanišin pa pred domačo tekmo vedno zgodaj vstane, po kavici odide v trgovino in za kosilo vedno poje špagete, ki si jih sama pripravi. Atletinja Marija Šestak vedno obuje iste nogavice za srečo, pri čemer v predtekmovanjih venomer nosi druge, za finale se preobuje v srečne »štumfke«, pred začetkom tekmovanja pa vedno spije kavico. »Tudi jaz sem s soigralci pred tekmo vedno spil kavico, v zadnjem času pa sem to precej opustil. Rituali mi verjetno ne pomagajo, me pa pomirjajo in me delajo zadovoljnega. Če kakšen del opreme pred tekmo pozabim doma, kar se sicer zgodi redko, sem nemiren. Če mi potem ne igrišču ne gre ali izgubim, si rečem, da je kriv pozabljen del opreme, čeprav v resnici vem, da ni tako,« priznava Zorman.